Ob biografijah tudi vpogled v zgodovinska obdobja
Osebnosti slovenskega novinarstva Naslov knjige je sicer pretenciozen, vendar nikakor ne gre za nepomembno publikacijo
»Če nekdo ni dovolj talentiran, da bi postal romanopisec, ni dovolj pretkan, da bi postal odvetnik, in se mu roke preveč tresejo, da bi bil kirurg, potem postane novinar.« Ironično misel književnika Normana Mailerja je seveda treba jemati z zrnom soli, navsezadnje je bil tudi sam novinar, nedvomno pa se je novinarstvo zaradi najrazličnejših vzrokov danes znašlo v zelo turbulentnem in negotovem položaju, zato je pomembna vsaka publikacija, ki opozarja na vlogo novinarstva v družbi.
Knjiga Osebnosti slovenskega novinarstva, ki jo je uredila zgodovinarka Mateja Ratej, gotovo sodi v takšen nabor, pa četudi ne gre za celovito študijo zgodovine slovenskega novinarstva. Avtorica se je odločila za zelo oseben oziroma skoraj povsem arbitraren izbor petnajstih novinarjev in novinark, med katerimi najdemo zelo različne osebnosti z zelo različnimi osebnimi, družbenimi in političnimi preferencami, pravzaprav je njihova edina skupna točka to, da so že pokojni. Zelo različen je tudi njihov pomen in vpliv na razvoj slovenskega novinarstva, težko bi rekli, da je v knjigi predstavljen prav cvet slovenskega žurnalizma, zato se zdi naslov knjige, ki, hočeš nočeš, apriori poskuša nekako kanonizirati nekaj imen, ne samo veliko preveč ambiciozen, temveč kar pretenciozen.
Deplasirana nivelizacija
Na seznamu so namreč novinarji in novinarke, ki so bodisi že povsem pozabljeni ali pa sploh nikoli niso figurirali prav visoko v novinarskih krogih (čeprav bi si morda nekateri med njimi zaslužili drugačno pozicioniranje), in spet takšni, ki imajo nekakšen legendaren status, četudi je ta lahko predvsem plod takšnih in drugačnih okoliščin in nenazadnje zvrsti medija, v katerem so se pojavljali. Nedvomno sta zelo različni kvalitativna raven pisanja posameznih predstavljenih avtorjev in avtoric ter njihova stopnja lucidnosti, prodornosti, poguma, nekonformizma in pripravljenosti na tveganje, ne gre pač pozabiti, da se svojevrstna lestvica rangiranja velikih novinarskih peres oblikuje tudi v samem novinarskem cehu, kar ne pomeni nujno objektivnosti in relevantnosti.
Prav tako se zdi deplasirana nivelizacija avtorjev, ki veljajo za nedvomne avtoritete na svojem področju ali pa so zgolj popularne medijske osebnosti, kar še zlasti velja za elektronske medije, kjer je morda najbolj evidenten primer Jurij Gustinčič versus Tomaž Terček. Urednica tudi ne skriva nekaterih svojih intimnih in nenazadnje lokalnih afinitet, kar nekaj novinarskih imen prihaja iz njenega domačega okolja, kar je morda s stališča obče objektivnosti in nepristranskosti vprašljivo, vendar po drugi strani zagotavlja neko stopnjo teritorialne decentraliziranosti, saj bi sicer večina predstavljenih zagotovo prihajala zgolj iz prestolnice.
Poljudnost in anekdotičnost
Če abstrahiramo tovrstne pomanjkljivosti, pa knjiga vendarle ponuja dovolj zanimivega branja. Novinarstvo pač običajno zaznamuje kratek zgodovinski spomin, pa naj gre za besedila ali njihove avtorje, takšen trend pa se z vzponom tako imenovanih novih medijev in skoraj popolno razpršenostjo medijske krajine le še stopnjuje. Zato ni odveč opozoriti na nekatera novinarska imena, ki so ob bolj »eminentnih« zvrsteh ustvarjalnosti veliko manj inkorporirana v osebno in kolektivno družbeno zavest, v zadnjih letih pa zaradi različnih razlogov še pospešeno izgubljajo svoj renome.
Knjiga namreč ne ponuja zgolj biografij in novinarskih dosežkov posameznikov, temveč dovolj poglobljeno razkriva nekatera ozadja, tako da postane publikacija tudi nekakšen mini historični pregled posameznega zgodovinskega obdobja. Poleg tega je publikacija, ki je sicer izšla v okviru založniškega programa Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti (ZRC SAZU), napisana poljudno in podkrepljena s številnimi citati, tako da lahko bralec uživa tudi ali predvsem v anekdotično kratkočasnem nizanju dejstev.
Predstavitev Januša Golca, urednika časnikov Slovenski gospodar, Straža in Delavska fronta, ali pa Franja Pirca, ki se ga danes le še malokdo spomni, a je bil zelo zanimiva in vsestranska osebnost, je tako lahko dobrodošla noviteta, prav tako ni odveč spomniti na novinarsko delo Zofke Kveder ali Angele Vode, ki sta se v slovensko zgodovino sicer vpisali predvsem s svojim političnim angažmajem ter zares težkimi osebnimi in intimnimi preizkušnjami. Prav tako je dovolj zanimiv oris nekaterih posameznikov ali posameznic, ki so opravili pionirsko delo na posameznih področjih, kot so Ivanka Anžič Klemenčič, Marija Podkrajšek in Elvira Dolinar s svojim »feminizmom«, pa čeprav ta nima veliko opraviti s tem terminom v sodobnem pomenu besede. Enako velja za Jano Milčinski, ki seveda nikakor ne sodi v slovenski novinarski »panteon«, vendar jo zaznamujeta zanimiva življenjska pot in raznovrstna ustvarjalnost.
Tudi aktualni opomin
Morda pa je v današnjih časih, za katere so značilni konflikti in napetosti ne samo v družbi, temveč tudi med samimi novinarji, zanimiv zapis že omenjenega Franja Pirca, ki ga je leta 1920 pod naslovom Zakaj me križate? objavil v časopisu Mariborski delavec: »Bratje, vi črni in vi rdeči! Zakaj me križate? Zakaj me bičate danes s črnimi, jutri z rdečimi biči, zavitimi v nizkotne namene javnega zasramovanja? Kaj ne, vi ste prijatelji čisto osebnih napadov, za stvarno kritiko niste še dorasli in ker se ne zavedate, da nikjer na širnem svetu tovariši količkaj dostojnih listov sami med seboj nikdar ne napadajo zgolj osebno? Bičajo in križajo pač drug drugega, toda le zaradi nasprotij nazorov strank in mišljenja ...« Takšnih in podobnih dovolj pronicljivih navedb, ki dokazujejo, da današnji spori niso nič posebej novega in ekskluzivnega, je v knjigi še veliko, zato pretirano kritikastrstvo ob knjigi Mateje Ratej ni umestno. Povsem zadošča, da naslova ne jemljemo apriorno dobesedno, temveč ga dopolnimo v, recimo, Nekaj osebnosti slovenskega novinarstva. To bi bil veliko bolj primeren naslov, s tem pa se spremenijo tudi perspektiva, namen in domet publikacije, ki sicer ni integralna in univerzalna, še manj pa marginalna in nepomembna.