Ženske delavskega razreda so dvojno zatirane
Édouard Louis V novem romanu piše o življenju in preobrazbi svoje mame
»Fikcija me ne zanima. Snov za knjige črpam iz svojega življenja,« je v enem lanskih intervjujev dejal francoski pisatelj Édouard Louis, zagovornik pravic zatiranih, nasprotnik vseh oblik nasilja, za katero je prepričan, da ga je mogoče izkoreniniti le, če o njem na glas govorimo in razpravljamo.
V prvencu Opraviti z Eddyjem je spregovoril o težavnem odraščanju v revni, odročni Pikardiji, v Zgodovini nasilja, ki jo v prevodu pričakujemo prihodnje leto in je bila uprizorjena v Mini teatru, o noči naslade, ki se je sprevrgla v posilstvo in grožnje s smrtjo. V delu Kdo je ubil mojega očeta (Qui a tué mon père) piše o osebni odgovornosti štirih francoskih predsednikov za uničenje telesa njegovega očeta, v novosti Bitke in metamorfoze neke ženske (Combats et métamorphoses d'une femme) pa o svoji mami.
Ko je nekega dne brskal po starih dokumentih, mu je pod roke prišla fotografija nasmejane ženske dvajsetih let. V njej je prepoznal Monique, kakršno je doma le redko videl – še takrat, ko se je ob Winds of Change nasmehnila in zasanjano dejala, da je to pesem njene mladosti, svobode, jo je odpravil, češ naj se neha nasmihati, kot bi bila njena sreča zanj žalitev.
Fotografija je v njem vzbudila več vprašanj: kam je šel tisti srečni obraz in zakaj, koliko je žensk, ki delijo podobno usodo, pa tudi zavedanje, da je k uničenju njene sreče prispeval tudi sam, kot sin do matere in moški do ženske, ker se je navzel prevladujočih vzorcev: »Videl sem očeta, kako je pričakoval od mame, da ostaja doma, se ne nasmiha, ni vesela, da pospravlja, kuha … In jaz sem reproduciral svet, kakršen je bil, nisem hotel, da se spremeni. Osupljivo je, kako so lahko otroci podvrženi fašistični politiki. Pogosto slišimo, kako vrstniki ponižujejo dečke, ki v šolo pridejo z dekliškim nahrbtnikom. Otroci so lahko nasilno konservativni,« je povedal v nedavnem TV-pogovoru.
Biti ženska, živeti krajše življenje
Vsem ženskam je skupno, da so izpostavljene moški dominaciji, saj je takšna družba, v kateri živimo, meni. Monique se je pri petinštiridesetih uspelo izvleči iz brez
Teme Louisovih romanov so tudi predmet filmov Kena Loacha. V začetku aprila je izšla njuna knjiga Dialog o umetnosti in politiki (Dialogue sur l'art et la politique).
izhodnega položaja, zapustila je moža, »ki ji nikoli ni povedal, da jo ljubi«, se emancipirala, spremenila svoje življenje na bolje. Louis jo šteje med svoje vzornice, ženske, ki ga navdihujejo – navaja še Asso Traoré, borko proti sistemskemu rasizmu, in Samantho Geimer, ki je spregovorila o spolnem nasilju Romana Polanskega ter izpoved strnila v knjigi The Girl.
»Biti ženska v naši družbi pomeni tudi živeti krajše življenje, to je treba poudariti – kot biti gej, biti temnopolt,« je poudaril v navezavi na nasilje, ki so ga doma deležne nekatere ženske in zastrašujoče številke, ki pričajo o tem, koliko jih vsakodnevno umre za posledicami tovrstnih dejanj. »To sicer presega zgodbo moje mame. A v zvezi z njo sem ugotovil, da gre za primer, ki nima mesta v sodobnem diskurzu o položaju žensk, v feminističnem diskurzu – za žensko iz delavskega razreda. Moja mama je bila celo življenje podvržena dvojni nadvladi: kot ženska in kot ženska iz delavskega razreda. Zato je bila še na toliko slabšem. Kako se lahko rešiš, če si ženska brez denarja in imaš nasilnega moža? Ko si ženska, ki ne pozna nikogar, ki se ni mogla šolati, ki živi v državi, ki ji je vse manj mar za ljudi … Ne gre le za vprašanje denarja, temveč tudi za vprašanje, kaj storiti, da se lahko izvlečeš. Biti brez denarja za žensko iz delavskega razreda pomeni nezmožnost izvleči se iz položaja, v katerega je bila pahnjena, kot je to veljalo za mojo mamo.«
Romana Kdo je ubil mojega očeta in Opraviti z Eddyjem bo za Netflix priredil z oskarjem nagrajeni scenarist James Ivory.