MARTA ZABRET

Marta Zabret profesorica matematike in specialistka matematičnega izobraževanja

o nenehnem rojevanju preteklosti kot temeljnem gonilu šolskega biznisa

Novotarija je noviteta, ki se je spridila. Sprijenost ima velik nabor odtenkov in njena vpetost v novitete in novosti je ena najbolj prefinjenih in podlih. Človeštvo je bilo – razen redkih posameznikov – že pred sestopom z dreves mahnjeno na vse novo. Če se je najnovejše še bleščalo, če je dišalo in je bilo sladko, slano ali mastno, toliko bolj. Z novotarijami so bile primamljene in takoj zatem podjarmljene mnoge »zaostale in divje« civilizacije. Novotarije so posegale v življenja in verovanja ljudstev, ki si jih je na podlagi bleščavih obljub podrejal samooklicani razviti svet.

Novotarija se iz novitete spridi najprej v modo in zatem v prisilo. Njen tvorec prepriča najprej sebe (neobvezno), nato izvajalce in prek njih široke ljudske množice, da je ta in ta novotarija od danes dalje nujna za vsakogar, ki da kaj nase. Morebitni dvomljivci so označeni za nazadnjake, zabite ozkogledneže in zaviralce napredka. V najboljšem primeru ostane pri očitkih, v najslabšem se nevernike dobesedno ali v prispodobi skuri na grmadi.

Preskočimo nekaj tisočletij od zore človeštva do druge polovice prejšnjega stoletja. Takratne kuge, lakote in vojne prepustimo strokovnjakom za prazgodovino, torej čas pred atomsko bombo. Zadnja polovica dvajsetega stoletja in milenijski čas sodita v občutljivo obdobje polpretekle zgodovine. Na odru presojanja njenih čevljev se tre kopitarjev, sodoprstih in lihoprstih. Sama mednje ne sodim, zato se omejujem na področja, na katerih sem novotarije občutila kot učiteljica.

Šolmoštrskih izkušenj z novotarijami imam več kot let učiteljskega staža. Poučevati sem začela v času, ko so dijaki tri ure tedensko spoznavali »osnove tehnike in proizvodnje«, predmet, ki naj bi ključno izoblikoval usmerjene izobražence. Govori se, da je dijakom in njihovim učiteljem omogočal predvsem obšolsko popivanje. Obe novotariji, usmerjeno izobraževanje in kunštni OTP, sta poniknili skoraj čez noč, tako kot tudi njuno revolucionarno, napredno in neobhodno poslanstvo. Dobra lekcija o lahkotnosti zavajanja je bila to, a se je prijela le peščice vpletenih in še to bolj kot vzor in ne opozorilo.

Ko se je ob prelomu tisočletja prepričljivo pokazal eksponenten razvoj informacijsko komunikacijske tehnologije, je bilo pričakovati, da »nič več ne bo, kot je bilo«. Kar je načeloma pretežno dobrodošlo, je ob pomanjkanju razsodne uporabe farsa. Že v času uporabe prosojnic na grafoskopih se je videlo, kdo od nas jih uporablja zaradi potrebe po bolj nazornem poučevanju in kdo iz lastne lagodnosti. »Prepišite v zvezke,« je bilo navodilo lagodneža, ki se je v potrditev svojih besed zleknil na stol za katedrom ali odšel iz učilnice. Iz te skupine so se z napredkom tehnologije razvili wiki-prfoksi. Počnejo isto kot so počeli prej, le da ob internetu. Še prosojnic jim ni treba več izdelovati. Namesto njih bi lahko poučeval hišnik. Vendar dvomim, da bi zdržal. Premikanje računalniške miške je premalo za osmišljenje njegovega življenjskega poslanstva.

In zdaj je tu končno novotarija vseh novotarij, v katero nas potunkajo odločevalci, vsakokrat ko jih prime, da bi se šli mal' hecat: šola na daljavo. Ob njej se najbolj cedijo sline elektronskim tržnikom. »Spomnim se kampanje, v kateri so poudarjali, da se na ta način ustvari, pozor, pristnejši stik med učiteljem in študentom; prvi lahko ponudi več, drugi lahko več zahteva in tudi dobi. Tudi stroški študija se bistveno zmanjšajo, da o psiholoških prednostih sploh ne izgubljamo besed.« Tako je nedavno zapisal gledališčnik Janez Pipan. Govori v pretekliku, vendar omenjena kampanja kar traja in traja ter se širi od fakultet do vrtca. Očitno se nadgrajuje, saj je bilo že zaslediti slavospeve posnetim predavanjem. Narediš enkrat, prodaš tisočkrat, in nihče ti ne teži z vprašanji, na katera ne znaš odgovoriti. Ko sem pristojnim omenila, da pouk na daljavo izvajam v videokonferenčnih dialogih z dijaki in s pisanjem na grafično tablico, na kateri matematika zori sproti in se razrašča na zaslonu glede na odzive občinstva, sem požela le zmrdovanje, češ, tale Marta Kremenčkova je res samo še za v penzijo.

Posneta predavanja, posnete gledališke predstave. Posnameš enkrat, predvajaš tisočkrat. Posnete nogometne tekme tudi? Seje državnega zbora? Oblastniške pridige ljudstvu? Bi pri zadnjih dveh brez datuma v kotu ekrana sploh kdo opazil, da gre za stare posnetke? Kakovostni predavatelji, gledališčniki in športniki si tega ne morejo privoščiti. Lahko pa si to privošči dijak ob testih na daljavo: predvaja svojega avatarja, bolščečega v računalnik in z rokami na povsem nedolžno praznem pultu, medtem ko sam nemoteno upravlja s plonkaško in goljufaško tehnologijo. Večina učiteljev matematike nas je predvidela neenake pogoje za pisanje in goljufanje, zato smo pri svojem predmetu do spletnih testov zadržani. (Grmada za nas je pripravljena.) Za merodajne rezultate moramo neobhodno dihati isti zrak.

Isti zrak, kako ironično. Z maskami na obrazih. Do kdaj? Do sodnega dne najbrž, saj se pred kratkim zamenjana šolska okna odpirajo le za dlan, se pa zato ne da zapirati novih vrat. Saj jih ja ne bomo znova menjavali, učitelji in dijaki nadležni? Malo potrpljenja je že treba imeti. In od kod naj vzamemo denar? Licence za e-eksaminiranje stanejo na tisoče evrov, popravilo elektronske table skoraj toliko kot tabla sama. Toliko smo vam jih projektno nabavili, vi matematiki pa jih ne uporabljate, ker imate raje (ročno!) pisanje na navadno belo tablo, ki – saj človek ne more verjeti – deluje brez elektrike! Obtičali ste celih pet let v preteklosti; ne doumete?! Preteklost se rojeva nenehno, tu in zdaj. Sedanjosti ni. In to stane. Če ne stane dovolj, gotovo ne gre za noviteto. Kaj šele za novotarijo, temeljno gonilo šolskega biznisa.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.

Preteklost se rojeva nenehno, tu in zdaj. Sedanjosti ni. In to stane. Če ne stane dovolj, gotovo ne gre za noviteto. Kaj šele za novotarijo, temeljno gonilo šolskega biznisa.