Dr. Zvonka Zupanič Slavec
Učiteljica zgodovina Treba bo živeti bolj konvencionalno, lokalno in na prostem ter odkrivati, kako lepo je z družino in prijatelji
»Globalizacija je pokazala zobe. Treba bo živeti bolj konvencionalno in lokalno. Na novo bomo odkrivali, kako lepo je doma, z družino in prijatelji, in da je lepo imeti za domačo žival muco, ne pa afriškega ali indijskega pitona.«
Aktualna pandemija po razsežnostih najbolj spominja na špansko gripo pred stoletjem, je predstojnica inštituta za zgodovino medicine na ljubljanski medicinski fakulteti prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec v zadnjem letu večkrat poudarila. Tudi gripa je namreč virusna bolezen in tudi zanjo so značilni izbruhi v več valovih. Pri španski so bili trije, potem je izzvenela. A s strahotnim davkom: okoli 500 milijonov ljudi je bilo okuženih, od 50 do 100 milijonov jih je umrlo.
V čem se kažejo podobnosti med špansko gripo in pandemijo covida-19?
Predvsem v poteku. Gripa je prastara bolezen, ki jo je opisoval že Hipokrat, bolj sistematično popisana je od renesanse, na stoletje povzroči od tri do pet epidemičnih valov, eden, dva sta lahko močnejša. Ko pride določen sev, se ljudje z njim prekužijo, eni zbolijo blažje, drugi huje, organizem ustvari lasten imunski odziv, ki ščiti. Mladi med 20. in 40. letom, ki so množično umirali za špansko gripo, niso imeli nobene zaščite. S sevom H1N1 še niso prišli v stik, saj je veliko epidemijo »ruske gripe« (1889/90) najverjetneje povzročil sev H3N8. Starejši pa so se že srečali s katerim od podtipov španske gripe in zato preživeli. Podobno kot covid-19 je povzročila pretiran imunski odgovor telesa, ki je lahko usoden. Mladi so za špansko gripo umrli v dnevu ali dveh.
Prvi val se je začel februarja 1918 v vojaškem oporišču v Fort Rileyju v Kansasu v ZDA, po smrtnosti pa je šlo za precej klasično gripo, ki po svetu vsako leto zahteva okoli pol milijona življenj. Lokalni zdravniki so že leto ali dve leti pred tem popisovali malo drugačne različice gripe. Prav poldrugi milijon ameriških vojakov, ki so kot zavezniki prišli v zadnjem letu prve svetovne vojne, je »španko« razširil še v Evropi. Začela se je v Franciji, zato bi se pravzaprav morala imenovati francoska, a so zaradi cenzure njeno širjenje morali zamolčati, medtem ko so nevtralni Španci o tem lahko pisali.
Kaj je bilo usodno v nadaljevanju, da je prišel tragični drugi val?
K izbruhu usodnega drugega vala sredi avgusta je poleg mutacije virusa pripomoglo več dejavnikov: tri leta vojne, velika koncentracija vojaštva in njegovo premikanje, psihofizična izčrpanost ljudi, lakota. Povrhu je bilo še precej hladno in deževno, tako da se zlasti divje race mlakarice niso vračale na vzhod, veliko mlak je bilo tako okuženih z njihovimi iztrebki in domače živali so se okužile prek vode ... Španska gripa je namreč bila ptičja gripa. Tako naj bi v 25 tednih umrlo 25 milijonov ljudi, skupno od 50 do 100 milijonov; WHO predlaga 50 milijonov.
Po približno štirih mesecih se je drugi val »španke« končal, v Evropi se je 11. novembra končala tudi prva svetovna vojna. Tretji val se je začel februarja 1919 in se širil po svetu še do poletja; bil je precej večji kot prvi. Velika napaka je bila, da so vojaki po vrnitvi v ZDA domov množično potovali z vlaki in bolezen raznesli na vse konce. Čeprav so lahko imeli boljše preventivne ukrepe, ker niso imeli vojne, ter so promovirali in delili maske, je zaradi velike kužnosti španske gripe v ZDA umrlo 700.000 ljudi.
Kaj se je dogajalo v naših krajih? Ta del slovenske zgodovine je slabo popisan, saj sovpada s kaotičnim četrtim letom velike vojne in razpadom monarhije. Zdravstveno osebje je bilo poslano na fronte, skromne bolnišnične kapacitete doma so zasedali vojaki, zdravstvenemu osebju so pomagali prostovoljci. Tudi mrliški ogledniki so bili pogosto laiki in so vzrok smrti zapisali bolj po občutku. Arhivi tako za Ljubljano beležijo le okoli 400 mrtvih, čeprav skorajda ni bilo družine na Slovenskem, ki ne bi izgubila kakšnega člana. Spomladanski val leta 1918 ni bil nič posebnega, poletno-jesenski septembra in predvsem oktobra pa je bil dramatičen. Zaprli so šole, gostilne, cerkve, a izhodov ljudem niso mogli prepovedati, saj je vladala lakota. Ker se je takrat aspirin začel bolj množično uporabljati, so ga med drugim okrivili tudi za pojav gripe. V Kraljevini Jugoslaviji naj bi umrlo okoli 60.000 ljudi, od tega desetina pri nas. Kronisti so pisali, kako so vojaki, vračajoči se s front, iz vlakov ob železnici odlagali trupla ...
Virus gripe je bil izoliran šele leta 1933 in Američani so med drugo svetovno vojno z največjim trudom iskali cepivo, da se katastrofa ne bi ponovila. A s cepivom, ki so ga izdelali leta 1944, si pri naslednji, azijski gripi med letoma 1957 in 1958 niso mogli pomagati, saj je šlo za drug sev virusa influence A (H2N2).
Zanimivo je, da so si že stari Kitajci imunost pred kozami zagotovili s posušenimi krastami koz, ki so jih vtirali v ranice ali nosno sluznico.
Da, to metodo so vpeljali že več kot tisoč let pred našim štetjem, poleg njih še stari Indijci, a nekateri so od tega tudi umrli. To znanje se je preneslo vse do Turčije in v prvi polovici 18. stoletja je žena tamkajšnjega angleškega veleposlanika Mary Wortley Montague, ki je prebolela koze, dala cepiti sina in pisala prijateljici na angleški dvor, kako si Turki pomagajo z variolizacijo, torej s prenašanjem prahu posušenih človeških koz na ljudi, s čimer so jih zaščitili pred variolo vero. Angleški zdravnik Edward Jenner je opazil, da ženske, ki molzejo krave, ne zbolevajo za humanimi kozami. Leta 1796 je izvedel enega največjih eksperimentov, iz mehurčka kravjih koz je vzel nekaj tekočine in jo vpraskal v kožo osemletnega dečka Jamesa Phippsa. Čez čas je to ponovil še s humanimi kozami in fantek ni zbolel. Cepljenje oziroma vakcinacija je bila na Kranjskem uradno uvedena leta 1803, a ni bila obvezna, in čeprav so črne koze skozi stoletja zahtevale visok davek – samo okoli leta 1500 je umrlo okoli 36 milijonov ljudi ali kar 12 odstotkov svetovnega prebivalstva – je bilo cepljenje zelo težko vpeljati. Podobno kot danes, ko ljudi plašita nova bolezen in cepljenje proti njej.
Kako so cepljenje uvajali na Slovenskem?
V Ilirskih provincah je bilo cepljenje obvezno, tudi Avstrija ga je zapovedovala, vendar ga ni ne nadzirala ne sankcionirala. Kljub veliki propagandi za cepljenje je še okrog leta 1875 za epidemijo koz na Kranjskem umrlo okoli 15.000 ljudi. Matere, ki so morale dati cepiti otroke, pa so jim za prvim grmom izsesale cepivo, ker so se bale, da bi živalska snov v njih lahko nad človeka prinesla prekletstvo. Od Jennerjeve vakcinacije do danes naj bi cepiva rešila od milijarde do milijarde in pol življenj, samo zaradi cepljenja proti črnim kozam predvidoma od 300 do 500 milijonov.
Kaj še uči zgodovina?
Virus, ki nekajkrat pasira skozi gostitelje, običajno zelo oslabi. Ugledna beograjska virologinja Ana Gligić, ki je leta 1972 identificirala virus črnih koz na Kosovu, je lani napovedovala, da pri covidu-19 ne bo drugega vala, niti tretjega. Tudi sars (2002/03) je ob vseh ukrepih izginil, a je svoje žrtve pokončal, tako da bolezni niso mogle širiti naprej. Znanstveniki v nedavni raziskavi WHO na Kitajskem niso mogli izključiti, da bi novi koronavirus morebiti lahko ušel tudi iz laboratorija. Če je virus umeten, se lahko vede drugače kot naraven. Koliko valov bo še povzročil, ne ve nihče. Naša edina zaščita je cepivo.
Revija Nature je prejšnji mesec opozorila na pomen nošenja čim bolj kakovostne maske, torej FFP2 in FFP3, in zračenje prostorov, in tako kot je aids prinesel novo paradigmo spolnega vedenja, uporabo kondoma, bo covid-19 po mojih pričakovanjih prinesel življenje z maskami vsaj za nekaj časa. Globalizacija je pokazala zobe. Treba bo živeti bolj konvencionalno in lokalno. Na novo bomo odkrivali, kako lepo je doma, z družino in prijatelji, in da je lepo imeti za domačo žival muco, ne pa afriškega ali indijskega pitona. Živeli bomo bolj zunaj, topleje oblečeni, zaščiteni tudi z vitaminom D in verjetno z masko. In se na bolezen počasi privadili, kot smo se na gripo.