Boj za kulturo po francosko
Kultura v Franciji Prizadeti so različni segmenti, zagnati je treba turizem
Stiske kulturnikov se tudi v Franciji poglabljajo, posledično pa se prebujajo neprijetni protioblastniški sentimenti.
Mentalno zdravje je tudi ključ do kolektivne sreče, zato je prav tako med pandemijo, o kateri bi morali poleg medicinske stroke enakovredno javno razpravljati psihologi, ilozoi in sociologi, pomemben odnos do kulture in nasploh lepega. Stiske kulturnikov se tudi v Franciji poglabljajo, posledično pa prebujajo neprijetni protioblastniški sentimenti.
V zastoju, v kakršnega je covid-19 pahnil domala ves svet, je francoska kultura precej potihnila: saj dogodkov ne sme biti in zato ni niti dela. Med najbolj prizadetimi so, kot se ponavljajo opozorila, mladi, ki končujejo študij ali stopajo na trg in zato niso upravičeni do finančne pomoči, ki jo prejemajo bodisi redno zaposleni bodisi pogodbeniki (z najmanj 507 opravljenimi urami dela na leto).
Ministrica za kulturo Roselyne Bachelot je resda sredi marca napovedala, da bodo najbolj prikrajšanim v kulturnem sektorju primaknili dodatnih 20 milijonov evrov podpore – potem ko so jih še trideset tako in tako predvideli v okviru načrta za okrevanje –, a ker številni mladi ustvarjalci, pahnjeni v pomanjkanje in brez prave perspektive, tavajo v slepi ulici, so v kolektivu Globale Philanthropie, na primer, začeli zbirati donacije zlasti za gledališčnike in plesalce. V francoski družbi je mecenstvo prastara oblika solidarnosti, kakor je močno tudi kolektivno zavedanje, da je čudenje nad lepim eksistencialna nuja.
Boj za obstanek
V dobrem letu dni je ogromno lepega, najsi majhnega najsi velikega na široki paleti kulture, obstalo, zato se bo tudi dolgoročno predrugačil marsikateri segment družbe. Težke čase preživljajo prav tako na številnih francoskih gradovih in dvorcih, ki so, čeravno v zasebnem lastništvu, kot kulturni spomeniki nacionalnega pomena že desetletja ali dlje odprti za javnost. A ker so morali konec oktobra, ob drugi zaustavitvi javnega življenja, zapahniti številna grajska muzejska vrata, so izpadi prihodkov enormni. Stroški vzdrževanja in plačevanja zaposlenih pa tako vrtoglavi, da nekateri lastniki – denimo Stanislas de Blacas, gospodar gradu Ussé ob reki Indre, pritoku Loare – razmišljajo o dokončnem zaprtju za obiskovalce. Še drugi se odločajo, da bi neprecenljivo dediščino kar prodali. Čeprav so kot lastniki ustanov, odprtih za javnost, lahko uveljavili pravico do pošiljanja zaposlenih na čakanje in so tudi upravičeni do posojil, za katera jamči država, so opozorili, da se komaj držijo nad vodo. Rešitev je, so poudarili, čimprejšnja normalizacija življenja. Znova da je treba zagnati turizem – grad Ussé obišče okoli 110.000 ljudi na leto –, v nasprotnem bo načet kolektivni odnos do kulture: zaradi nedostopnosti dediščine. Po pisanju Le Monda je polovica od 44.000 kulturnih spomenikov v Franciji v zasebnih rokah in že zdaj 1500 gradov naprodaj ...
Ponovno odprtje
Predsednik Emmanuel Macron je med nagovorom konec marca napovedal, da bi lahko kulturni sektor spet zlagoma in previdno zaživel sredi maja; podobno kot šport in zabavna industrija, še drugi dogodki, pa tudi kavarniške in gostilniške storitve. A nejevere je veliko, kajti vlada Jeana Castexa je v preteklih mesecih večkrat napovedala spodbudne protivirusne mejnike, a jih zaradi porazne zdravstvene slike ni mogla uresničiti. Tokrat naj bi bilo drugače, saj pospešeno cepijo prebivalstvo, čeprav nenadnega zdrsa v nekdanjo normalnost ni pričakovati.
Ministrica za kulturo je pred časom razburila z izjavo, da naj bi najprej odprli muzeje, nato kinodvorane in zatem vse druge dvorane, tudi zasedenost kapacitet naj bi povečevali razumno: od tretjinske do polovične in enkrat morda spet stoodstotne ... Kulturniki medtem obupavajo in najsi v Parizu najsi Avignonu, ali kje drugje, od časa do časa preplavijo ulice. Najbolj jezni so marca zasedli pariško gledališče Odéon ter zahtevali od vladajočih podporo in predvsem možnost, da spet delajo. Ker vključuje kultura tudi kulturo dialoga, se jim je pristojna ministrica že tretjo noč pridružila, očitno z zavedanjem, da so v zdravstveni krizi še kako pomembni nagovori, vsebinsko pomirjanje pobite javnosti pa tudi drobni nasmeški na koncu. Kljub temu vedno znova pade v vodo kaj velikega: mednarodnega festivala stripa, ki ga tradicionalno pripravljajo v Angoulêmu, letos ne bo.
• Francoska ulica zahteva obujanje kulture.
• Polovica kulturnih spomenikov je v zasebnih rokah.
• Nekdanje dostopnosti morda ne bo več.
V francoski družbi je mecenstvo prastara oblika solidarnosti, kakor je močno kolektivno zavedanje, da je čudenje nad lepim eksistencialna nuja.