S politično mimikrijo do sredinskih volivcev

Če pobliže pogledamo politične procese pod tretjo vlado Janeza Janše v Sloveniji, bi težko rekli, da politika postaja dolgočasna, kjer se stranke strinjajo o temeljnih demokratičnih vrednotah in se posvečajo izboljšanju življenja državljanov. Največja vladna stranka ob asistenci koalicijskih partneric in voljni podpori iz opozicije poskuša vrednostno naravnanost politike in družbe premakniti v desno, na nekaterih področjih, denimo vladavine prava ter svobode izražanja in medijev pa celo skrajno desno.

Desni politiki, ko govorijo iskreno, priznavajo, da je slovensko volilno telo nagnjeno v levo, kjer prevladujejo vrednote egalitarizma, ko gre za ekonomijo, in liberalne vrednote, ko gre za družbo. Če pa govorijo desni politiki politično, pa trdijo, da je politični prostor polariziran in radikaliziran. Empirične meritve razširjenosti političnih vrednot in volilnega razpoloženja tega ne podpirajo.

Po politični naraciji, da je politični prostor radikaliziran, sledi, da se odpira politični eldorado, širok prostor na politični sredini. Lepozvočnemu petju sirén so podlegle skoraj vse politične stranke, če pa pogledamo pobliže – kar je simptomatično, pa so se za sredinske v zadnjem času samodeklarirale prav vse stranke, razen SNS, ki omogoča vladavino SDS. Nova Slovenija in SMC na vsakem koraku zatrjujeta svojo sredinskost, pred kratkim pa so na sredinsko pot zašli v Desusu in nepovezani poslanci.

Desnica in desne politične vrednote so pri volivcih manj zaželene in volilno manj privlačne, zato pri strankah prihaja do politične mimikrije in samopozicioniranja v sredinske. In prav to povzroča največjo škodo slovenski politiki, ki je v zadnjem desetletju s projekti sredinskih strank novih obrazov v regresivni fazi. Politika je tekmovanje med idejami in ideologijami. V Sloveniji pa smo dosegli fazo, da ko ne veš več, za zastopanje katerih idej si izvoljen, se enostavno opredeliš za sredinsko stranko. In ravno takrat jih ima (desna) ideologija najtrše v pesti. Vso šibkost dejanskih sredinskih strank, kadrovsko in vsebinsko, pa kaže odsotnost sposobnosti za povezovanje.

Desne politične vrednote so za volivce manj privlačne, zato se stranke samopozicionirajo v sredinske.