Ko se svet zapre, poglej gor
Polhograjski dolomiti Med pandemijo so postali zavidanja vredno pribežališče in nezamenljiv terapevt
Polhograjski dolomiti so v zdravstveni krizi za marsikoga postali zavidanja vredno pribežališče in nezamenljiv terapevt.
Niso tako impozantni kot njihovi italijanski soimenjaki, a vendar so Polhograjski dolomiti pomemben del kolektivne zavesti vseh, ki smo del življenja prebili v njihovi bližini. Razgibanega reliefa smo se najverjetneje navlekli, podobno kakor morja prebivalci priobalnih krajev. Če ne prej, smo se nekateri tega zavedeli, ko je svet paralizirala in s tečajev vrgla zdravstvena kriza. Takrat so Polhograjci postali zavidanja vredno pribežališče in nezamenljiv terapevt.
V predvidljivejših časih, ko je bil svet dostopnejši, se je v človeku v Polhovem Gradcu in okoli njega posejanih vaseh zlahka porodila moralna osamljenost. Tradicionalizem v teh koncih namreč ne preskakuje generacij, družba je precej monolitna, prepišnosti je le za vzorec. Toda ko je bila lani za polovico sveta odrejena karantena, so se negativne plati zdele manj izrazite. Z ustavitvijo javnega življenja so vznemirljiva urbana okolja izgubila del privlačnosti, v ruralnih krajih pa se ni zares veliko spremenilo. Omembe vrednega kulturnega in intelektualnega vrenja že pred tem ni bilo; ostali so narava in na ducate gozdnih sprehajališč, ki se za širjenje virusa niso zmenili. Polhograjska gora, Grmada, Tošč ter kopica drugih vrhov in kucljev so bivanje za občinskimi mejami naredili znosnejše.
Ne zgodi se pogosto, da bi ti prijatelji iz Madrida, Buenos Airesa ali Bruslja zavidali življenje v Polhovem Gradcu.
Priljubljena bližnjica do ravnovesja in miru
Ko meje dvorišča začrtajo meje sveta, je privilegij, če pred tvojim pragom stoji Polhograjska gora. Strma in kratka pot – na vrh je mogoče priti že v dobre pol ure – je med pandemijo postala priljubljena bližnjica do ravnovesja in miru. Hkrati pa je razgled z vrha – panorama se odpre vse do Triglava, Snežnika, Kuma in Savinjskih Alp – učinkovito razblinjal malodušje in delal pandemični vsakdan nekoliko znosnejši.
Po 824 metrov visoki vzpetini je speljanih kopica poti – za različno odmerjen čas, vsakovrstna razpoloženja in telesno pripravljenost.
Najbolj enostavna in obljudena je verjetno tista, ki od Polhograjske graščine k cerkvi svetega Lovrenca vodi mimo čebelarskega doma, med bolj priljubljene sodi tudi cesta mimo zaselka Praproče. A kljub naraščajočemu številu planincev na vrh ni težko priti po samotnejših stezah, kjer je večja možnost, da zaslišiš lomastenje divjadi kot korake ljudi.
Če na Polhograjsko goro hodiš redno – zanesenjakov ni malo, nekateri vzpone v planinski knjižici, analogni obliki facebooka, skrbno številčijo – dobro veš, kje lahko pričakuješ mimohod srn ali gamsa in kdaj lahko ujameš krohotanju podobno oglašanje sove. Prav tako poznaš skale, kjer se poleti soncu nastavljajo modrasi, in rastje, ob katerem se zdi postanek najprijetnejši. Gozdno življenje ima svoja pravila, in ko je zunanji svet izgubil strukturo, je bilo zatekanje med drevesa še toliko privlačnejše. »Verjamem, da v naravi obstaja rahel magnetizem, ki nas bo, če se mu nezavedno vdamo, usmeril prav,« je v knjigi Hoja zapisal ameriški esejist in filozof Henry David Thoreau. Težko je reči, ali to velja za orientacijo, zagotovo pa drži za človekove misli.
Kraljevi obisk
Polhograjska gora je neuradni simbol kraja. Daje mu značaj in brez njene navzočnosti bi bila veduta Polhovega Gradca neprimerljivo bolj pusta. Kako pomembna je za domačine, nakazujejo njena poimenovanja: od že omenjene Polhograjske gore do (Svetega) Lovrenca, ali preprosto Gora, včasih tudi samo vrh, kot da v okolici ne bi bilo še kopice drugih vzpetin.
S hribom, ki zaščitniško objema Polhov Gradec, je povezan tudi najodmevnejši dogodek v zgodovini kraja. Po zaslugi ljubiteljskega botanika in lokalnega veljaka grofa Riharda Ursinija Blagaja ter kustosa kranjskega deželnega muzeja v Ljubljani Henrika Freyerja se je namreč po Evropi hitro razširila vest o najdbi neznane cvetlice na pobočju Gore. Odkritje skrivnostnega volčina, ki pred tem še ni bil opisan, pa je v Polhov Gradec leta 1838 pritegnilo celo samega saškega kralja Friderika Avgusta II.
Visoki prihod je bil nepričakovan, je brati v knjigi Jožeta in Jožice Kavčič Iz skrinje Polhograjske gra
ščine, in zbrana druščina se menda ni dolgo obotavljala ter se je po zajtrku naglo odpravila na Goro k rastišču volčina, poimenovanega po grofu in kustosu – Daphne bla
gayana Freyer. Kralj naj bi nekje pod cerkvijo svetega Lovrenca »blagovolil lastnoročno odlomiti nekaj cvetočih primerkov« in jih vložil v svojo »herbarijsko mapo«. Ob tem je zbrane pozval h kar največjemu varovanju te botanične redkosti, nato pa potovanje hitro nadaljeval čez Vrhniko proti Idriji do končne destinacije nekje v Dalmaciji.
Obisk je bil kratek, a je še danes vir zgodovinskega ponosa; v njegov spomin ob najbolj obljudeni poti na Goro vse od takrat stoji kamniti obelisk, prav tako so si izredni dogodek dodobra zapomnili domačini. Ne le po kočiji, ki se je tistega majskega jutra ustavila pred graščino, temveč po neželenih stranskih učinkih blagajevega volčina. Nekateri so bili prepričani, da je visoko figuro v Polhov Gradec pripeljala zdravilna moč rastline, in si – preventiva je bila že takrat boljša kot kurativa – iz nje začeli pripravljati čaj. Nespametno rabo strupene cvetlice so menda ustavile šele zastrupitve in smrt enega od kmetov.
Nepomembno ni niti, da so rastlino, ki jo danes poznamo predvsem po imenu blagajana, že prej odkrili v Romuniji, a so jo napačno klasificirali, zaradi česar je bil Polhov Gradec nekoliko neupravičeno deležen kraljeve pozornosti.
Grmada in Tošč
Polhograjska gora ima poseben status, to pa ne pomeni, da so drugi vrhovi v njeni senci. Nasprotno; zdi se, da je med obiskovalci sosednja Grmada še priljubljenejša. Sodeč po množici avtomobilov, ki malodane v vseh letnih časih stojijo ob izhodiščih, denimo Belici ali Dvoru, je 898 metrov visoki vrh postal ena bolj obljudenih izletniških in rekreativnih točk v ljubljanskem zaledju.
Poti na Grmado so v večini nekoliko daljše, mestoma morda zahtevnejše od tistih na Lovrenc, a še vedno primerne tudi za ne najbolj izkušene pohodnike. Razgled je podobno prostran kot z vrha na drugi strani doline, trenutek včasih skazijo le bolj zajetne skupine ljudi, zlasti ob koncu tedna in praznikih. Toda iskalci spokoja se lahko vedno umaknejo na izbrano ravnico, eno najlepših točk naokrog, ob cerkvi na Setnici pod Malo Grmado, ljubitelji daljših tur pa pot nadaljujejo do Gont in naprej proti Tošču.
Ta do vrha poraščena vzpetina se mi je do pred kratkim zdela nekakšen grdi raček Polhograjskega hribovja. Ne neupravičeno se je drži sloves hriba brez razgleda, poleg tega je primat najvišjega med njimi dobila šele po »obglavljenju« Pasje ravni v vojaške namene. Nemara sem ji tudi zaradi tega dal priložnost šele v zadnjih mesecih, in vendar se je vrh s 1021 metri nadmorske višine izkazal za nadvse razgibano popestritev vsakdanjih polhograjskih pohodov. Še posebej prijetna je približno triurna krožna pot iz Mačkovega grabna na Grmado, od tam pa na Tošč ter mimo kmetije Jelovčnik nazaj v dolino.
Podobnih popestritev v Polhograjskih dolomitih zlepa ne zmanjka. In to je dobra novica ob slabi, da bo zunanji svet še nekaj časa bolj ali manj negostoljuben.
• Polhograjska gora ima med domačini posebno mesto.
• Med obiskovalci je bolj priljubljena Grmada.
• Poti po Polhograjskem hribovju zlepa ne zmanjka.
Ko meje dvorišča začrtajo meje sveta, je privilegij, če pred tvojim pragom stoji Polhograjska gora.