Grmenje pred nevihto
Ukrajina Zahod pripravlja odziv na grožnjo ruske agresije
Medtem ko se predstavniki ameriške administracije pogovarjajo z evropskimi partnerji, v Moskvi odločno ponavljajo, da bodo zaščitili svoje ljudi na jugovzhodu Ukrajine.
Evropski obisk obrambnega ministra Lloyda Austina in »državnega sekretarja« Antonyja Blinkna so ruski mediji že označili za »ameriško pripravljanje zaveznikov na vojno z Rusijo«. Včeraj je namestnik ruskega zunanjega ministra Sergej Rjabkov odgovoril na izjavo Blinkna, da bo Rusija »plačala ceno« za morebitno »ponovno agresijo« nad Ukrajino. »Američani govorijo o visoki ceni, a je nikoli ne imenujejo. To, kar so do zdaj počeli, smo dobro proučili in se na to pripravili. Še naprej bomo varovali svoje interese ter interese naših državljanov in rusko govorečega prebivalstva.« Njegov šef Sergej Lavrov je zahodne države, in tudi Turčijo, posvaril, naj ne spodbujajo militarističnih nagnjenj »kijevskega režima«.
V vrenje na jugovzhodu Ukrajine se poleg tradicionalnih nasprotnikov iz nove hladne vojne čedalje bolj vpleta tudi Turčija, ki s svojimi mednarodnimi dejavnostmi v okolici Črnega morja, na Kavkazu, v srednji Aziji, pa tudi Libiji in Siriji, vse bolj draži svoje ruske »prijatelje«.
Ruski zunanji minister Sergej Lavrov je pred dnevi izjavil, da je »v naprezanju, da bi si povečal priljubljenost, sedanji kijevski režim povsem sposoben storiti nerazsodna dejanja«. Zato je v ponedeljek na obisku v Egiptu ponovil »vztrajno priporočilo« »vsem odgovornim državam, s katerimi se pogovarjamo – in Turčija je ena izmed njih«, naj naredijo analizo položaja, »naj proučijo nenehne militantne izjave kijevskega režima«. »Svarimo jih, naj ne spodbujajo teh militarističnih nagnjenj,« je dejal prvi mož ruske diplomacije.
Nič presenetljivega ni bilo, da je tako ostro nastopil prav proti ruski »prijateljici« Turčiji. Le dva dni pred tem je turški predsednik Recep Tayyip Erdoğan svojemu gostu, ukrajinskemu kolegu Volodimirju Zelenskemu, zagotovil, da
Turčija podpira ozemeljsko celovitost Ukrajine, vključno s Krimom, poslanec ukrajinske rade Jurij Misjagin pa je razkril novico, da so ukrajinske oborožene sile prvič v Donbasu preizkusile turško brezpilotno letalo Bayraktar TB2. Po njegovih besedah so s pomočjo brezpilotnika odkrili težko oborožitev, ki so jo upornikom poslali iz vzhodne sosede. »V času turške operacije Spomladanski ščit v Idlibu so se bayraktari pokazali v najlepši luči, zlasti v boju proti ruski vojni tehniki,« je ugotovil ukrajinski poslanec. O nakupu ducata teh »dronov«, ki so jih v nedavnih spopadih v Gorskem Karabahu proti ruski oborožitvi Armencev uspešno uporabili tudi Azerbajdžanci, se je leta 2019 dogovoril že prejšnji ukrajinski predsednik. Po poročanju turških medijev so jih Ukrajini dostavili že šest, hkrati pa je Kijev naročil še pet novih.
A to je le del vojaškega sodelovanja med državama, ki sta sklenili že več kot 30 dogovorov o skupnih projektih v letalski in obrambni industriji, kakor se je na začetku leta pohvalil ukrajinski veleposlanik v Ankari Andrij Sibiha. Ko je oktobra lani Zelenski zadnjič obiskal svojega turškega kolega, sta podpisala sporazum o vojaškem sodelovanju med državama. Po oborožitvi druga najmočnejša država v Natu in država, ki si neuspešno prizadeva, da bi se vključila v severnoatlantsko zavezništvo, sta se menda že dogovorili, da bosta skupaj proizvajali tako (turške) vojaške korvete kot transportna letala An-178, turški napadalni helikopter Atak 2 pa naj bi čez dve leti že poganjal motor ukrajinske proizvodnje. »Ankara je za Kijev najpomembnejša partnerica v obrambni industriji. Za Ukrajino, ki hoče vstopiti v Nato, je sodelovanje s Turčijo nadvse pomembno, saj ji bo pomagalo posodobiti vojsko in postsovjetski sistem dvigniti na Natove standarde,« je januarja za turško tiskovno agencijo Anadolu povedal ukrajinski politolog Mihajlo Samus.
Spopad med Turčijo in Rusijo neizbežen?
Turčija, ki si je zaradi nakupa ruskega protizračnega sistema S-400 nakopala zamero Nata in ameriške sankcije, je čedalje bolj v navzkrižju z Zahodom, njen odnos do ukrajinske krize pa je še ena od redkih stvari, ki jo druži z Washingtonom. Kakor je pojasnil Dimitar Bečev z Atlantskega sveta, je Ankara vedno podpirala Kijev, »ker hoče vzpostaviti ravnotežje v Črnem morju, zlasti po tem, ko si je Rusija prisvojila Krim in začela na njem kopičiti vojsko, vključno z izstrelki S-400«. Doslej je Rusija potrpežljivo opazovala, kaj za njeno zahodno mejo počne Turčija, v ponedeljek pa je Moskva prvič posvarila Ankaro, s katero sta se v »vojni prek posrednikov« znašli tudi v Libiji, Siriji in, delno, na južnem Kavkazu.
Državama se je uspelo izogniti globljemu konfliktu tudi po tem, ko so v Ankari umorili ruskega veleposlanika ali ko je turški lovec nad sirskim ozemljem sestrelil ruski bombnik, a nekateri analitiki opozarjajo, da je spopad med silama, ki sta se doslej zapletli v vojno vsaj dvanajstkrat, neizbežen. »Voditelja na obeh straneh lahko zgolj pogledata v zgodovino in se odločita, kje se bo začelo: okoli Črnega morja, na Kavkazu ali v srednji Aziji. Povsod, kjer politika Turčije čedalje bolj ogroža Rusijo,« je pred enim mesecem ugotovil komentator novičarskega spletišča Arab News Zaid Belbagi.
• Ukrajinska vojska v Donbasu uporablja turške brezpilotnike.
• Turčija podpira ozemeljsko celovitost Ukrajine, vključno s Krimom.
• Odnos do te krize je ena od redkih stičnih točk med Ankaro in Washingtonom.