MATEVŽ GRANDA
Degradacija najboljših površin v središču mesta ne more biti zadovoljiv odgovor na razvoj in izzive sodobnega mesta.
o degradaciji najboljših površin v središču mesta
Pred tednom dni je bila znana odločitev ministrstva za okolje in prostor glede izdaje gradbenega dovoljenja za prenovo Plečnikovega stadiona v Ljubljani. Odločitev je bila negativna. Za marsikoga je bila to dobra novica, za marsikoga slaba.
Nedvomno je bila to slaba novica za investitorja, ki si že skoraj dve desetletji prizadeva, da bi na območju stadiona zgradil kompleks različnih programov, od hotela, nakupovalnih površin, do prostornih podzemnih garaž, poslovnih prostorov in celo muzeja ... Jedro kompleksa bi bil nogometni stadion, ki bi nadgradil skoraj stoletje staro Plečnikovo zasnovo. Stebrišče ob Dunajski cesti bi ostalo, znamenita glorieta prav tako, vse drugo bi bilo pozidano na novo, izvirne tribune pa bi bile zvišane za nekaj etaž. Investitor je spet na začetku s to razliko, da je projekt, v katerega je več kot desetletje vlagal, zdaj neuporaben.
Ideja je nastala leta 2008, ko je investitor Športni park Bežigrad v sodelovanju z Mestno občino Ljubljana razpisal mednarodni natečaj, na katerem je zmagal renomirani nemški arhitekturni biro GMP (Gerkan, Marg and Partners). Natečaj je bil razpisan v času, ko Ljubljana ni imela pravega nogometnega stadiona in je bilo razmišljanje o tem, da bi bilo smiselno posodobiti Plečnikovega, še nekaj normalnega in v arhitekturni stroki splošno sprejetega. To dokazuje kar nekaj diplomskih del na fakulteti za arhitekturo iz tistega časa in dejstvo, da so se na vabilo brez zadržkov odzvali tudi nekateri renomirani slovenski arhitekti. Pri organizaciji natečaja je sodelovalo tudi ljubljansko društvo arhitektov (DAL). Do izvedbe takrat ni prišlo, saj je bilo treba prej rešiti sodni spor o lastništvu vrtičkov na severnem robu, kar je trajalo zelo dolgo. Kmalu po tem je bil le nekaj kilometrov stran zgrajen popolnoma nov stadion v Stožicah z veliko športno dvorano, ki je rešila takrat zelo pereči problem nogometnega stadiona. Ko je Plečnik gradil stadion, je bil koncept športa povsem drugačen. Zgrajen je bil za katoliško telovadno organizacijo Orel (1925) in je prej ustrezal liturgičnim funkcionalnim zahtevam kot pa športnim (dozidava za potrebe organizacije evharističnega kongresa leta 1935). Zato je bilo tudi razmišljanje o modernizaciji stadiona vedno le kompromis.
Novica o tem, da projekt prenove ni dobil gradbenega dovoljenja, je, če sodim po komentarjih na različnih spletnih portalih, vznemirila tudi velik del javnosti. Območje stadiona je precej veliko in je na zelo pomembni točki urbane mreže. Pustiti takšno vitalno točko mesta tako dolgo propadati, se marsikomu ne zdi razumno in mestotvorno. Za meščane gradbiščna mreža, za katero se počasi, a neustavljivo dogaja propad pač ni preveč vznemirljiva. Takšna praznina mesto celo izčrpava. Degradacija najboljših površin v središču mesta ne more biti zadovoljiv odgovor na razvoj in izzive sodobnega mesta.
Novica, da gradbeno dovoljenje ni bilo izdano, pa je razveselila tisti del javnosti, ki vidi v predimenzioniranem posegu na območju Plečnikovega stadiona njegovo nepovratno uničenje. Marsikomu se povsem upravičeno zdi nerazumno zgraditi še en stadion v Ljubljani, ko je že sedanji le redkokdaj poln. Predviden poseg je še posebno neprimeren za to, ker bi s tem lahko izmaličili Plečnikovo dediščino, in to v času, ko poteka postopek, da bi jo vpisali na Unescov seznam svetovne dediščine. (Stadion je zaradi že skoraj ruševinskega stanja sicer izvzet s tega seznama).
Negativna odločitev ministra glede izdaje gradbenega dovoljenja bo Plečnikov stadion res zaščitila pred tem, da bi ga ob-/nad-/podzidali s predimenzionirano sodobno strukturo, ne bo pa ga zaščitila pred nadaljnjim propadanjem. Ta odločitev ni rešitev problema, ampak le omogoča ali celo zahteva, da se problem spet začne reševati, če želimo ohraniti dediščino. Status quo je tako za dediščino kot vse vpletene najslabša možnost.
A zdaj so izhodišča precej težja, kot so bila pred desetletjem. Obremenjena so z vsemi dosedanjimi neuspehi in spori. Investitor je namreč že napovedal tožbo proti ministru, kar lahko traja dolgo časa. Investitor je že večkrat izjavil, da je pripravljen prodati stadion državi za ceno, ki bi pokrila vse njegove dosedanje investicije. Teh se je do zdaj nabralo kar veliko, saj je bil projekt večkrat predelan. Nastalo je najbrž tudi veliko stroškov za neuspešne upravne postopke. Porabljenega je bilo veliko časa za projekt, ki je zdaj neuporaben, saj ni več skladen s smernicami spomeniškega varstva (te so se vmes spremenile in natečajna rešitev ni več skladna z njimi). Vsak naslednji projekt bo moral pokriti stroške vseh dosedanjih. To pa bo mogoče le s še več površinami in nižanjem kakovosti.
Takšnih primerov imamo v Ljubljani kar nekaj. Trenutno se gradi stavba Šumi. Mnogi se že zgražajo. Tudi tisti, ki so nasprotovali vsem prejšnjim variantam. Če se danes ozremo nazaj na natečaj leta 1996, nam je lahko žal, da ni bila takrat zgrajena prvonagrajena rešitev arhitekta Borisa Podrecce. To, kar gradijo zdaj, je kompromis. Morda bo dober kompromis, a pokriti mora vse stroške, ki so nastali v desetletjih zaradi nasprotovanj, diskreditacij in političnih iger.
Podoben primer je Kolizej. Arhitekturna stroka je bila leta 2004 povsem enotna, da se starega objekta ne sme podreti. Pred tem se je objekt zaradi samovoljnih posegov v konstrukcijo delno že sam porušil (1995). Tri osebe so pri tem umrle. Objekt ni imel primerljive spomeniške vrednosti s Plečnikovim stadionom. Nekateri strokovnjaki s področja zgodovine umetnosti, so ga po pomenu primerjali s katero od hal v sedanjem BTC. Isti minister, kot je prejšnji teden omogočil zavrnitev izdaje gradbenega dovoljenja za stadion, je takrat preprečil rušenje Kolizeja. Ministrica, ki ga je nasledila, je njegovo odločitev preklicala in objekt je bil kmalu porušen. Ampak predvidena gradnja, ki so jo načrtovali priznani nizozemski arhitekti Neutelings Riedijk Architects in bi vključevala tudi novo operno dvorano, se kljub temu še dolgo ni začela. Stroka je bila enotno proti. Po več kot desetletju se vendarle začenja gradnja. A to ne bo arhitekturni presežek. Tudi operne dvorane ne bo. Ne bo zgrajen projekt, ki je zmagal na mednarodnem natečaju, ampak le brezimni nadstandardni in luksuzni objekt, ki bo moral pokrivati stroške nasprotovanj in političnih iger iz preteklosti.
Ta dva primera opozarjata na to, da se zmaga prizadevanj za ohranitev Plečnikovega stadiona v prvotni obliki lahko prav hitro obrne v dokončni poraz. Plečnikov stadion, kljub odločitvi ministra, še naprej počasi, a vztrajno propada. Zemljišče morda lahko odkupi kakšen tuj sklad, ki mu ni mar za Plečnika, naslednji minister lahko prekliče odločitev sedanjega. In takrat nam bo mogoče žal, da nismo bili sposobni vzpostaviti konstruktivnega dialoga med vsemi vpletenimi, uskladiti interesov vseh deležnikov in najti strokovne rešitve, spoštljive do dediščine, ko je bil čas za to. In menim, da je zdaj še primeren čas. Politike nasprotovanj, delitev in diskreditacij nam ne bodo ponudile dobre rešitve, ampak ustvarile dolgove, ki jih bomo dolgo odplačevali.