Če želiš, ti povem pravljico

Slikanica o življenju velikega danskega pravljičarja Hansa Christiana Andersena

»Če želiš, ti povem pravljico o svojem življenju,« v kočiji na poti v København sedemletni deklici ponudi sivolasi mož v cilindru, ki je »oboje, mlad in star«. Deklici je ime Elza, možu pa – kakopak – Hans Christian Andersen, čigar življenje je v slikanici, ki je izšla pri švicarski založbi NordSüd, nedavno (ob Andersenovem rojstnem dnevu in mednarodnem dnevu knjig za otroke) pa v prevodu Neže Božič tudi pri Mladinski knjigi, izpisal avstrijski pisatelj Heinz Janisch, izrisala pa ilustratorka Maja Kastelic. »Dogovori za projekt in izvedba so potekali kar dolgo; že leta 2017 sem se na predhodno povabilo v Bologni sestala z urednikom na zanimivem, a zelo splošnem sestanku, nakar sem v začetku poletja od kolegice urednice dobila presenetljiv mail s povabilom k projektu. Besedilo me je takoj očaralo, hkrati sem videla, da presega formo običajne slikanice, tako z vsebinsko gostoto kot zaradi več pripovednih ravni,« je začetke svojega dela povzela ilustratorka Maja Kastelic, ki je založbi NordSüd nato predlagala izvedbo z elementi grafičnega romana, z idejo pa so se strinjali in jo prihodnje poletje povabili na sestanek v Zürich. »Nato smo se videli še na sejmu v Bologni, urednica je prišla tudi k meni v Trebnje, vmes pa smo si ves čas pisali in se sproti dogovarjali. Z avtorjem besedila sicer nisem imela stika do izdaje, ko sva si napisala čestitke, kar je običajna praksa. Moja urednika

sta bila kljub dolgemu poteku ves čas izjemno skrbna in profesionalna, knjige smo se vsi zelo veselili, je pa izdajo izvirnika lani spomladi na žalost zasenčila epidemija,«

je dodala Maja Kastelic, ki je kot otrok oboževala predvsem Palčico z ilustracijami Marlenke Stupica in Kraljično na zrnu graha Marije Lucije Stupica, kljub temu pa ni posebej ločevala med pravljicami Hansa Christiana Andersena in drugih pravljičarjev, čeprav je »zaznala melanholičnost in nekoliko bolj sočustvovala z njegovimi

junaki kot s tistimi iz običajnih pripovedi. Danes mi je verjetno še vedno najljubša Palčica, čeprav me je v resnici najbolj očarala pripoved o njegovem življenju, ki se zdi ravno tako neverjetno in posebno kot kakšna pravljica, le da je zaradi svoje dejanskosti še bolj fascinantno.«

Med krutim in pravljičnim vsakdanom

Andersen se je 2. aprila 1805 v Odenseju rodil v revno družino – oče je bil čevljar, mati perica – in bojda se je pred sošolci rad bahal, da je modre krvi, zamenjan otrok plemiškega rodu (podpisoval se je tudi Kralj Christian IX.), ob tem pa se je rad kratkočasil z lutkami in uprizarjal predstave, zatem pa

se v Københavnu preizkušal kot plesalec in pevec. S talentom in vztrajnostjo je pridobil mecene, ki so podprli njegovo šolanje, in ob vsem tem tudi pisal; izdal je več kot 70 knjig za odrasle in otroke, napisal več kot 150 pravljic, ki ljudsko izročilo plemenitijo s humorjem, igrivostjo in ironijo.

Ko se je Maja Kastelic lotila upodabljanja Andersenovega življenja, »je bilo dela precej – od podrobnega študija poteka in prizorišč njegovega življenja, njegovih stikov in sodobnikov, seveda branja pravljic … do preizkušanja in eksperimentiranja s tehnikami. Zapleteno se mi je zdelo predvsem razločevanje treh naracij. Začela sem intuitivno, s tipanjem po ideji za izvedbo in skiciranjem, hkrati je bilo tudi zelo faktografsko, neskončni dnevi brskanja po internetu in danskih spletnih straneh – hvala bogu za prevajalnik –, zbiranja referenc in podatkov, zapiskov in motivov. Želela sem, da bi bila knjiga referenčna, a tudi zanimiva, pravljična in bogata.«

Maja Kastelic k snovanju slikanic običajno pristopi tako, da sprva prebere besedilo, nato dodatna gradiva, brska po spominu in knjigah, zapisuje in skicira ter zapisuje ob skice, zatem sledi »obdobje negotovega eksperimentiranja in frustracije, saj notranjemu občutku o tem, kako bi stvari morale izgledati, v praksi ne zmorem slediti; in obdobje, v katerem se mi zdi, da nimam pojma niti o barvanju, kaj šele slikanju. Potem se v kakem bolj postranskem in sproščenem poskusu navadno zasveti drobna luč na koncu predora in stvari – tudi pod časovnim pritiskom vedno znova zamujenih rokov – nekako dokončam tako, da se bolj kot vehementna stvaritev zdijo kot zasilni pristanek letala.«

Začela sem intuitivno, hkrati pa je bilo tudi zelo faktografsko, neskončni dnevi brskanja po danskih spletnih straneh – hvala bogu za prevajalnik –, zbiranja podatkov, zapiskov in motivov.

Maja Kastelic

Danes mi je verjetno še vedno najljubša Palčica, čeprav me je v resnici najbolj očarala pripoved o Andersenovem življenju, ki se zdi ravno tako neverjetno in posebno kot kakšna pravljica.

Maja Kastelic

Maja Kastelic pristaja precizno, premišljeno, a hkrati z zmesjo humorja, igrivosti in lahkosti, ki izvrstno dopolnjuje svet Andersenovih hudomušnih, a melanholično ganljivih pravljic. »Veliko sem preizkušala in frustrirajoče dolgo iskala vizualni jezik, s katerim bi lahko povedala to zgodbo. Dihotomija med monokromnim in barvnim je v knjižni produkciji in ilustraciji običajna, nisem pa se mogla spomniti nobenega primera trojne diferenciacije in sem se s tem problemom kar dolgo ukvarjala,« je dodala ilustratorka, ki se je zaradi nežnega pripovedovanja in sanjskosti zgodbe odločila za razlivajoče se barve, dele, ki pripovedujejo o začetkih Andersenovega življenja (smrti njegovega očeta in vojni), pa upodobila v sepiastih do povsem črnih tonov. Če so upodobitve pravljic »polnobarvne in fantastično žareče, je dogajalni čas – pogovor med deklico in Andersenom v njegovih poznih letih, torej sredi 19. stoletja – obarvan z rumenkastim firnežem, plastjo starosti in brezčasnosti, skozi katero smo vajeni opazovati stara slikarska dela«.

Zrna graha, lastovice, Mali princ in Mumini

Pozorna bralka in bralec bosta v slikanici Pravljično potovanje Hansa Christiana Andersena našla kopico namigov, ki jih je v ilustracije vpletla in skrila Maja Kastelic; našli boste Andersenove motive, kot so vžigalice, zrna graha, lastovice, motiv papirne izrezanke, pa tudi dele ilustracije Lisbeth Zwerger in Wolfa Erlbrucha, ki sta ilustrirala druga Janischeva dela, ter Zvonka Čoha, Malega princa, Muminočka in Ostržka, v množici ob cesarju se pojavijo tudi avtor besedila, sinova Maje Kastelic in njeni trije uredniki.

Takšno prepletanje namigov in motivov ilustratorka vidi kot »poklon junakom in ustvarjalcem, ki jih neizmerno cenim, hkrati se mi zdi, da tako vzpostavljam nekakšno interaktivnost ter večjo širino tako zase kot za bralce. V resnici tudi ne morem drugače, ker se mi ob branju in risanju v glavi ves čas prižigajo asociacije in možne povezave.«

Slikanica, ki je v izvirniku izšla v angleški in nemški različici, bo čez čas domovala tudi v Armeniji, Iranu, Italiji, Tajvanu ter na Japonskem in Kitajskem. Maja Kastelic se trenutno loteva projekta slovenskega avtorja, ki bo prav tako izšel pri založbi NordSüd, in pesmi v slikah za revijo Cicido, s katerimi upa na knjižno izdajo. »Potekajo tudi dogovori za nove projekte in obenem komaj čakam, da bom utegnila narediti kaj čisto svojega,« je dodala. »Sicer pa si prizadevam v vsakemu projektu najti nekaj svojega, in tudi sicer v vsakem projektu, ki se ga lotim, nepristransko trpim in hkrati neskončno uživam.«

Ilustraciji in fotografiji Maja Kastelic Slikanica je izšla pri švicarski založbi NordSüd, nedavno pa v prevodu Neže Božič tudi pri Mladinski knjigi.

Želela sem, da bi bila knjiga referenčna, a tudi zanimiva, pravljična in bogata, je dejala ilustratorka Maja Kastelic.

»Če želiš, ti povem pravljico o svojem življenju,« v kočiji na poti v København sedemletni deklici ponudi sivolasi mož v cilindru, ki je »oboje, mlad in star«.

Dogajalni čas – pogovor med deklico in Andersenom – je obarvan z rumenkastim firnežem, »plastjo starosti in brezčasnosti, skozi katero smo vajeni opazovati stara slikarska dela«.