Ustvarjal je kot režiser, scenarist in snemalec
Aleš Verbič Spomnimo se ga po celovečernem prvencu, temačnem filmu Morana, ki ga je posnel leta 1993
Aleš Verbič, rojen leta 1959, je deloval kot filmski in gledališki režiser. Kot sodelavec uredništva glasbenih in baletnih oddaj RTV Slovenija je posnel več televizijskih filmov in dokumentarcev. Ustvarjal je tudi kot scenarist, snemalec, nagrajevani režiser oglasov, dejaven je bil še na področju animacije, računalniških igric in režije glasbenih dogodkov.
Med njegovimi uspešnimi televizijskimi kratkimi filmi omenimo Ballet du temps: jaz sem ples in ples je naš čas (2019) ter dokumentarna filma, ki ju je režiral v produkciji TV Slovenija, Slovenec po izbiri (2019) in 2Cellos 2Obraza (2017). A prve uspehe je požel že z diplomskim kratkim filmom Once Upon a Time ( Nekoč je bilo, 1988), v katerem je načelno vztrajal pri svoji avtorski viziji, kar ga je pripeljalo na številne mednarodne festivale. Takrat je film posnel z direktorjem fotografije Petrom Bratušo, ki se je ob smrti prijatelja spomnil študentskih let. »Aleš je s svojim ustvarjanjem kazal naklonjenost izraziti vizualni filmski pripovedi, zato sva se zelo hitro ujela. Kljub nasprotovanju profesorjev sva hotela posneti film v črno-beli tehniki. In sva tudi ga ... kako značilno zanj in za tisti čas! Tri role barvnega 16-milimetrskega filma, ki sva jih dobila na Akademiji, sva zamenjala s kolegi s praške Famu za osem rol vzhodnonemškega črno-belega filma, s katerim sva posnela Once Upon a Time, ki je bil seveda hommage Sergiu Leoneju.«
Film, v katerem igrata Emil Filipčič in Bernarda Gašperčič, se je uvrstil v uradni tekmovalni program za kratki film na Berlinalu, kjer se je potegoval za zlatega medveda. Tekmoval je tudi na festivalu v Edinburgu. Zanj je prejel zlato nagrado Metoda Badjure, film pa je bil leta 1991 nominiran za najboljši film festivala kratkega filma v Clermont-Ferrandu.
»Spomnim se, da mu je bila medijska izpostavljenost, ki jo doživiš na takem festivalu, odveč, tako da sem moral nekaj intervjujev 'oddelati' namesto njega. Najino sodelovanje se je preselilo še na drugo področje, ko sva leta 1988 posnela svoj debitantski tv-oglas, ki je takrat najavil prihod nove generacije v tem žanru. Neumoren perfekcionist, vztrajen do zadnjega reza, do zadnje zgodbe. Hvala, Aleš, za nepozabno popotnico v filmski svet zgodb in podob,« je o kolegu zapisal Bratuša.
Njegovo delo je nagradilo tudi Društvo filmskih ustvarjalcev Slovenije, ki mu je leta 1989 podelilo še Badjurovo nagrado za vrhunske dosežke na filmskem področju, kot je zapisano na spletni strani Baza slovenskih filmov.
Svoj celovečerni prvenec, srhljivko Morana, je posnel leta 1993. Društvo slovenskih filmskih ustvarjalcev (DSFU) jo je predlagalo Ameriški filmski akademiji kot kandidata za oskarja v kategoriji tujejezičnih filmov.
Trening ohranjanja kondicije
Aleš Verbič je bil, kot je povedal v enem od redkih intervjujev, prepričan, da se življenje ljudi najprej dotakne na čustveni in šele nato na razumski ravni, in s to mislijo se je loteval projektov.
Leta 2002 se je s projektom C100 lotil ekstremnega potapljanja. Tudi sam je bil strastni potapljač, ki je sodeloval pri številnih podvodnih reševanjih. S fotografom Arnejem Hodaličem je ustvaril zgodbo o odgovornosti in primarni želji človeka po odkrivanju neznanega. Projekt je bil dolgo »na čakanju« in za Vikend je tedaj povedal: » C100 je 'on hold'. Dokler ne bo denarja, tega filma ne bo. Filma ne bom delal tako, da bom prosil ljudi, naj delajo zastonj, in da bom na koncu najbolj osovražen človek. Zato veliko raje ostajam pri oglasih, kjer imam normalne možnosti za delo, kjer preverjam najsodobnejšo tehnologijo. To je samo trening vzdrževanja kondicije.«
Leta 2005 je o svojem hobiju – potapljanju –, za katerega je vedno manjkrat našel čas, razmišljal: »Potapljanje se je nekoliko izrodilo. Danes pod vodo vidiš več kot polovico manj flore in favne kot pred petimi leti. Žalostno je, ko vidim, da ni več jastogov, kjer so bili, da grdobine, ki si jih ponavadi lahko opazoval tudi na sedemnajstih metrih, zdaj srečaš na petinštiridesetih. Pa še to – zelo malo je starih potapljačev. Kot je rekel moj pokojni kolega: usojeno ti je toliko potopov, kolikor ti jih je. Potem se prenehaš potapljati ali pa te ni več. Njega ni več. Takšen adrenalin si lahko privoščiš, ko imaš dvajset let – če jih imaš še enkrat toliko, je – če ne drugega – odgovornost tista, ki te mora 'zresniti'.«
Kaj torej še ostane, ga je vprašal novinar Sašo Kralj. »Zdaj ti preostane, da greš v korita Soče delat oglas za Sprite, sredi zime z Vasilijem Žbogarjem snemat na morje ali pa se greš vozit s helikopterjem in stojiš med tanki, ki ti peljejo mimo glave – in to je adrenalin, le na drugi ravni.« Ti. L.