ŠEPET NEVIDNEGA MORJA, DVANAJST TABLET SVINCA
Ko sem ob odhodu že prestal vse preglede in sem mislil, da so šli dragoceni spomini v nič, ter se že pripravljal, da bom v vlaku mukoma sestavljal svojo papirnato preteklost, sem med civilnimi oblekami, ki so mi jih izročili, zatipal kos papirja in vztrepetal. Niti pogledal ga nisem, se hitro oblekel in dokončno zapustil ječo v Civitavecchii, kjer sem preživel polnih šest let, v glavnem v samici ali pod strogo kontrolo. V vlaku sem dolge ure zrl v list, ki bi ga nikakor ne mogel, če bi mi ga ne posredoval, na novo poustvariti. Zato sem bil hvaležen neznanemu fantu, saj sem imel meglo v glavi od bolečine, ki mi je hromila telo in misli.
Doma med cerkljanskimi hribi sem odlašal s pisanjem, saj sem
imel nujnejše opravke, doletela pa me je tudi tako huda družinska tragedija, da o njej še ne morem pisati.
Ko si nisem niti še za silo opomogel, so me ob vstopu Italije v vojno spet zaprli kot državi nevarnega elementa in me internirali v mesto, kjer sem zdaj. List sem vzel s seboj in zatrdno sem se odločil, da moram uresničiti zadano nalogo, saj res ne vem, če bom jutri še živ ali nas bo vse odnesel vrag. Tu sem v družbi sebi enakih, mnoge poznam že od prej, saj je veliko Slovencev iz Primorske, imam več svobode in zagotovilo, da me ne bodo več mučili.
Torej fašizma ni več in začenja se nova zgodba, jaz pa imam pred sabo kos drobno popisanega papirja, za katerega sem trdno odločen, da ga ukrotim. Ob samem dotiku se mi je v duši sprostil silovit vihar sivega čada obrazov, mest, brezimnih soban in teme, jaz pa moram izkoristiti nenadejano razkošje omejene svobode, ki se mi je ponudila, ter z besednim urokom razbliniti to temo.
Omenil sem besede, ki so vodilo teh mojih popisanih listov, prve dve sem že odkljukal: ricinusovo olje in mučenje. A odločil sem se, da se ne bom še lotil pretihotapljenega seznama, saj me je ob opisovanju prvih besed zajelo razkošje občutkov, ki sem jih nabral v jetnišnicah širom po Italiji, drobni predmeti, gibi, pogledi in spomini pa se kar vrtinčijo pred menoj. Utrinjajo se in moram jih zagrabiti, preden se razkropijo in preden me spet onesposobi parajoča bolečina, ki se začenja nekje v jetrih in se počasi širi po vsem telesu.
2 – samica, letni časi, mravlje, platana
Najprej bom opisal zapore, celice in življenje v njih, ker teh besed ni na seznamu, saj so same po sebi umevne in bi zapisane zvenele banalno. Obredel sem veliko celic in vse so imele svoj vonj, duh in energijo. Žal se mi že mešajo med seboj, kot tudi jetnišnice in skupne sobane. Bojim se, da če se jih ne bom takoj lotil, mi bodo postopoma izpuhtele iz spomina. Že tako redno zamenjujem samico v Civitavecchii s tisto v San Gimignanu, pa koprsko z rimsko v pošasti Regina Coeli, čeprav so si tako različne med seboj. Le duh uničenja vsega svetlega in dostojanstvenega, kar obstaja, je enak.
Prvo, kar sem živo občutil s slehernim telesnim vlaknom, so bile menjave letnih časov. Tudi v svobodi sem to opazil, a bila je le zunanja kulisa nečesa, kar je pomembnejše, pač dopolnilo bistva, kot ga oblikuje statist na odru in šele tako daje protagonistu pravi lesk, njega pa niti ne oplazi.
Tako so bile zime dolge, mrzle in brezosebne, poletja ena sama topla in sitna muka ter čakanje na večerni hlad, pomladi polne upanja, ker se njegov vonj prikrade tudi skozi najdebelejše zidove, jeseni pa polne hrepenenja, utvar o boljših časih in objokovanja tistih, ki so minili. Jutra so bila vselej sveža, dan je bil apoteoza časa, izlitega v pesek, in to je za dinamičnega človeka, ki hoče izkoristiti vsako sekundo svojega življenja, prava tragedija, zvečer pa se je nalahko in tipajoče pritihotapila žalost, ki se je nemalokrat spremenila v obup.
Spominjam se, kako sem čakal, da se zazori dan, in se zagledal v kolonijo mravelj, ki so se podajale na svoje delovne pohode po robovih samice, potem ko so se prikradle skozi okno ali neznatno luknjo v zidu, mesenih pajkov – še nikdar nisem videl takih v življenju –, ki so bili miroljubni in povsem neškodljivi in so se od nekod pritepli ter tudi kmalu izginili, komaj so začutili nevarnost, kuščarjev, ki so bili sposobni mirovati ure in ure v istem položaju na steni, jaz pa sem se pritajil, da jih ne bi prestrašil in tako izgubil dragocene družbe.