David Cameron v svetu visokih tveganj
Nekdanji britanski premier bi lahko postal obraz tistega, proti čemur se je boril kot politik
Nekdanji britanski ministrski predsednik, ki se je zapisal v zgodovino predvsem po tem, da je razpisal in nato izgubil referendum o izstopu Združenega kraljestva iz Evropske unije, se je po umiku iz visoke politike znašel v poslovnem svetu visokih tveganj. A izzivom, ki jih ta prinaša, ni bil kos. Čeprav na Otoku ta teden žalujejo za princem Filipom, vojvodo Edinburškim, njegova izguba ni več zgodba številka ena. Velik del medijske pozornosti je preusmerjen na Davida Camerona, čigar lobiranje za propadlo finančno družbo Greensill Capital bo predmet obširne neodvisne preiskave, ki jo je odredil britanski premier Boris Johnson. Njen namen bo pojasniti, kaj vse je šlo narobe v enem od največjih lobističnih škandalov zadnjih desetletij, ki je med drugim pokazal, kako lahko nekdanji politiki pridejo do kontaktov na najvišjih ravneh odločanja, in v katerega je Cameron vpletel več članov Johnsonove vlade.
Lobiranje pri ministrih in princih
O Cameronovem lobiranju za finančno družbo so prvič poročali pred mesecem dni, toda podrobnosti tega, kaj vse je nekdanji vodja konservativne stranke počel za Greensill Capital, takrat še niso bile jasne. Družba, ki se je ukvarjala s financiranjem kratkoročnih posojil in katere vrednost je bila nekoč ocenjena na 7 milijard funtov, je v začetku marca razglasila stečaj. Greensill Capital je bil, kot je razvidno iz poročanja različnih medijev, od začetka zgrajen na šibkih temeljih, a njegovemu lastniku, avstralskemu poslovnežu in nekdanjemu Cameronovemu svetovalcu Lexu Greensillu, je kljub temu uspelo privabiti v podjetje zavidljive naložbe in poslovne partnerje ter nekatera zveneča imena, na čelu z nekdanjim premierom.
Cameron je postal svetovalec družbe leta 2018, dve leti po odstopu z najvišjega položaja v britanski politiki. Svojo vlogo, v okviru katere je med drugim obiskal savdskega prestolonaslednika Mohameda bin Salmana, in to le leto dni po umoru novinarja Džamala Hašodžija, je prvič javno pojasnil konec prejšnjega tedna, ko je priznal, da obstaja javni interes za razčiščenje tega, kako je kot svetovalec dostopal do visokih predstavnikov britanske vlade. Kot je zadnji mesec v seriji člankov na to temo poročal Financial Times, je Cameron v imenu podjetja neposredno navezal stike tako s finančnim ministrom Rishijem Sunakom kot ministrom za zdravje Mattom Hankcockom. Lobiral je tudi pri dveh državnih sekretarjih, vladnem svetovalcu in več javnih uslužbencih. V izjavi, ki jo je objavil v nedeljo, je priznal napako. »Kot nekdanji premier se strinjam, da bi moralo komuniciranje z vlado potekati po najbolj uradnih kanalih, zato da ne more biti prostora za nesporazume,« je poudaril Cameron, ki pravi, da bo v preiskavi, ki jo je odredil njegov nekdanji tekmec v konservativni stranki, »z veseljem sodeloval«.
Najvidnejši obraz problema
Cameron je leta 2010, tik preden se je povzpel na oblast, razglasil, da je lobiranje v Združenem kraljestvu »ušlo nadzoru«. »To se dotika bistva tega, zakaj so ljudje tako siti naše politike. Vzbuja namreč njihove največje strahove in slutnje o tem, kako deluje naš politični sistem,« je
• David Cameron je bil britanski premier med letoma 2010 in 2016.
• Lobiranje za družbo Greensill Capital bi lahko omadeževalo njegovo ime.
• Z neodvisno preiskavo bodo preverili Cameronove stike z ministri.
poudaril takrat bodoči konservativni premier. Desetletje zatem je 54-letni torijec v nevarnosti, da bo postal najvidnejši obraz problema, proti kateremu se je kot politik nekoč zavzeto boril.
Čeprav za zdaj ne kaže, da bi s svojimi dejanji kršil zakon, njegova pojasnila še zdaleč niso zadovoljila kritikov, opozicije oziroma zagovornikov strožjih pravil lobiranja v politiki. Mnogi dvomijo, da bo škandal povod za večje sistemske spremembe. Toda kot je za BBC poudaril Gordon Brown, Cameronov laburistični predhodnik na položaju ministrskega predsednika, bi bilo vsekakor treba razmisliti o podaljšanju prepovedi opravljanja lobističnih aktivnosti za nekdanje člane vlade z dveh na pet let. Tako se precej zmanjšala nevarnost nastanka »nesporazumov«, o katerih je govoril Cameron.