Črnogorske ulice spominjajo na arabsko pomlad
Nacionalne napetosti Spomladansko zaostrovanje bi lahko preraslo v resno varnostno grožnjo
Poziv predsednika črnogorske vlade Zdravka Krivokapića ministru za pravosodje, človekove in manjšinske pravice Vladimirju Leposaviću, naj odstopi zaradi sporne izjave o Srebrenici, je bolj razburil uradni Beograd kot ministra Leposavića. Dogajanje na ulicah države se zaostruje in neprijetno spominja na arabsko pomlad.
Minister Leposavić je zavrnil pozive k odstopu, zatrdil je, da v nasprotju s premierovim razumevanjem s svojo izjavo o Srebrenici in haaškem sodišču ni ravnal nasprotno od odnosa črnogorske vlade do Srebrenice. Prosrbski politik Leposavić je vztrajal, da ni zanikal genocida, in čeprav sprejema njegove razsodbe, je s kritiko haaškega sodišča poskusil opozoriti na po njegovem mnenju prezrte žrtve drugih narodov v vojni v Bosni in Hercegovini. Glasovanje o razrešitvi Leposavića bo resna preizkušnja za preživetje Krivokapićeve vlade, ki ima šibko večino, za razrešitev pa potrebuje še glasove opozicije.
Bo zadišalo po solzivcu?
Črnogorsko politiko že mesece zaposluje dogajanje na ulicah, kjer se izmenjujejo bolj ali manj množične in bolj ali manj mirne procesije. Enkrat jih pripravijo krogi blizu Srbski pravoslavni cerkvi, drugič se nanje s podobno scenograijo, a z drugimi zastavami in parolami, odzovejo črnogorski domoljubi. Protesti čedalje pogosteje prerasejo v nasilje z ene ali druge strani, ki s stopnjevanjem postaja resna grožnja varnosti. »V črnogorski družbi že dolgo obstaja resen potencial za konflikte. To dejstvo neredko izkoristijo tuji politični dejavniki, ki poskušajo z manipulativnimi tehnikami uresničiti svoje interese. Neredko dobimo vtis, da se pričakuje prenagljen odziv policijske uprave, da bo nasedla na vnaprej premišljene provokacije skrajnežev v sodelovanju z njihovimi političnimi mentorji,« je za dnevnik Vijesti povedal državni sekretar na notranjem ministrstvu Zoran Miljanić. Na primerjavo nemirov v Podgorici in drugih mestih z arabsko pomladjo je Miljanić odgovoril, da bi se tudi politične strukture, ki upravljajo ekstremiste na ulicah, morale zavedati, kako so se končale takšne pomladi.
Kjer ni Zahoda, je Vzhod
Z ocenami, da napetosti spominjajo na dogajanje z začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja v Bosni in Hercegovini, se je le delno strinjal tudi politični analitik iz Budve Ljubo Filipović. Po lanskem volilnem porazu dolgoletnega voditelja Mila Đukanovića se je povečal vpliv Srbske pravoslavne cerkve, pripadniki drugih etničnih skupnosti so postali nemirni, zbudil se je tudi črnogorski nacionalizem. »Premier in številni njegovi ministri so zelo blizu Srbski pravoslavni cerkvi, celo minister, ki ga poskušajo zamenjati, je bil nekoč pravni zastopnik Cerkve. Ti ljudje zvenijo tako, kot bi bili v cerkvi, in pogosto tudi ravnajo tako, kot da služijo Cerkvi. V nasprotju z BiH pri nas k sreči niso tako jasne razlike med narodi. Jaz sem lahko Črnogorec, moj brat pa se ima za Srba,« je povedal Filipović.
Bolj kot drobne razlike med narodi se Filipoviću zdijo pomembne razlike v tem, kako si kdo predstavlja Črno goro. Eni jo vidijo kot samostojno državo, drugi bi radi bili bližje Srbiji ali kar povezani z njo. Idejo velike Srbije iz devetdesetih let je nadomestila besedna zveza srbski svet. Prejšnji teden je srbski notranji minister Aleksandar Vulin izjavil, da bi Srbi morali biti združeni in da so zaradi predsednika Aleksandra Vučića postali enoten politični narod, namero črnogorskega premiera, da bi zamenjal do haaškega sodišča kritičnega ministra, je okrcal kot nadaljevanje zamisli vlade padlega Đukanovića.
Poskus Krivokapićeve vlade, da bi spremenila pogoje za pridobitev državljanstva Črne gore in volilne pravice tako, da bi lahko glasovali ljudje na začasnem bivanju v državi, ne bi pa mogli glasovati državljani, ki bivajo v tujini, je bil ustavljen tudi z uličnimi protesti. Poskusi volilnega inženiringa v državi, ki ima velikanske socialnoekonomske težave, ustvarjajo pogoje za »veliko nevihto«, ki si je nihče ne bi smel želeti, je poudaril Filipović. Velik del težav je pripisati prav vakuumu, ki ga je v regiji pustila Evropska unija, ta prazni prostor pa poskušajo zasesti interesi Kitajske, Rusije in njenih prijateljev, je poudaril sogovornik.