Spomladansko čiščenje

V mislih naredim načrt že kakšen teden prej, preden se dejansko lotim. Čiščenje me – čeprav bo to morda zvenelo čudno – pomirja. Zato korenitega spomladanskega, ki vključuje celotno stanovanje z okni vred, ne pričakujem s cmokom v grlu, pač pa se ga na neki način po malem veselim. Tako to je, če je človek (blago) obseden s čistočo. Najprej se lotim omar, prevetrim, zračim, odpiram, zlagam, sortiram, umikam. V zadnjih letih sem se naučila redno odstranjevati oblačila, ki jih že dlje časa nisem dala nase. Ker sem bila v času epidemije bolj ali manj doma, nova niso prihajala v omaro, le stara so odhajala, in prazen prostor, ki sem ga nenadoma uzrla med policami, me je radostil. Po omarah prideta na vrsto kuhinja in kopalnica – ta mi še najbolj smrdi, pa ne dobesedno. Nekdo je nekoč mimobežno omenil, da bi z mojih kopalniških tal človek lahko jedel. Naredila sem se neumno in to vzela kot kompliment. Potem tla in okna, pa zavese in – moj daleč najljubši del – knjižne police – in dan mine, kot bi mignil. Jaz sem pomirjena, celo srečna. Ampak epidemija koronavirusa je razkrila tudi »prah« na ljudeh, zato sem v zadnjih mesecih čistila tudi to »omaro«. Ni bila tako polna kot tista z oblačili, ker se nikoli nisem obdajala s hordami ljudi iz čistega dolgčasa. A virus je pokazal, koga želim imeti blizu in za koga je bolje, da se gledava od daleč, pa niti za to v nekaterih primerih ni potrebe. Tako kot se človek z leti nauči reči ne povsem mirno in brez slabe vesti – par milimetrov mi tu sicer še manjka, ampak vadim vsak dan –, zna sčasoma presoditi, za koga je bolje, da mu pomaha v slovo in ga pusti za seboj. In ko po stanovanju pride na vrsto takšno čiščenje, telefonski imenik pridobi nekaj prostora, glava pa tudi. Kako človek dobro in sproščeno diha šele po tem spomladanskem ribanju! Ne bi mi verjeli.