Andrej Vizjak, minister za okolje

Andrej Vizjak Minister za okolje in prostor je za Delo spregovoril o »svetem gralu boja za vodovarstvo« in o gnevu, ki ga je z njim izzval

»Iz racionalnih razlogov smo se v dogovoru z ministrom Zdravkom Počivalškom odločili, da odstopimo od sprememb zakona, ki so se nanašale na možnost gradnje proizvodnih objektov na vodnih zemljiščih.«

Minister za okolje in prostor mag. Andrej Vizjak je eden najbolj izpostavljenih ministrov v vladi Janeza Janše. To bi bil najbrž tudi, če se ne bi lotil sprememb zakona o vodah. A se jih je, čeprav mu ni na kraj pameti padlo, pravi, da bo z njimi sprožil toliko gneva. Kljub temu novele, ki jo je državni zbor potrdil 30. marca, državni svet pa je predlog veta zavrnil, ne šteje za svojo zmago. Še manj za sladko zmago. Kajti »nekdo je vstavil palico v kolesje in vse skupaj zaustavil«. Z drugimi besedami: del civilne sfere napoveduje referendum. Zato je novela še daleč od uveljavitve in bolj kot zmaga, pravi minister, je to zadeva na čakanju na uveljavitev. Zaradi tega po njegovem najbolj trpi tisti del zakona, ki se nanaša na povečanje sredstev za vzdrževanje vodotokov.

Polona Malovrh

»Ob vsaki poplavi znova spoznamo, da jih slabo vzdržujemo, da jih ne čistimo, da so zaraščeni, da zato po nepotrebnem prihaja do poplav,« našteva. V okviru zakona so sredstva za vzdrževanje vodotokov zato podvojili; sredstvom državnega proračuna lahko v ta namen zdaj dodajajo tudi denar sklada za vode. »A zdaj je tudi to negotovo, kar pomeni, da bodo morali pobudniki in podporniki referenduma, ki še vedno zbirajo podpise, prevzeti tudi odgovornost za to, da vodotokov ne moremo vzdrževati v tolikšni meri, kot želimo,« je še dejal.

Ali je zdaj, ko je osrednji vihar nad zakonom o vodi mimo, ko ga je DZ potrdil, DS pa veto nanj zavrnil, kaj lažje govoriti o njem?

Niti ne, zadovoljen sem, da so poslanci in svetniki prepoznali osnovni namen zakona, to je dodatno zavarovanje priobalnega pasu, vodnih virov in biotske diverzitete, in ne obratno, kot nam očitajo nekateri, zlasti pobudniki referenduma. Kajti le argumenti štejejo in konkretni podatki o tem predlogu ter sedanjem stanju so najpomembnejši. Težko je parirati nasprotniku, ki argumente niza v splošnih floskulah, češ, zaščitimo vodne vire, zaščitimo to, ono … predlog zakona to upošteva. Obstoječa zakonodaja je bistveno bolj problematična, kar zadeva krnitev priobalnega pasu, kot naš predlog. Naš predlog je pomemben korak k dodatnemu zavarovanju priobalnega pasu. Zato sem zadovoljen, da so to prepoznali tudi svetniki različnih političnih opcij, prav tako nekateri člani Eko kroga, medtem ko del nevladnega sektorja vztraja. Verjetno si želi z nadaljnjimi aktivnostmi dodatno airmacijo, utrjevanje pomena v družbi. Prav. A na podlagi resničnih, konkretnih argumentov, ne pa izmišljenih očitkov.

Toda toliko odziva oziroma odpora, kot so ga sprožile spremembe zakona o vodi, doživi le malokateri zakon. Slovenci res tako zagreto branimo svojo vodo ali so tudi ta zakon mnogi spremenili v sredstvo boja proti vladi? Voda je bila kot občutljiva tema zagotovo zlorabljena. Za vsem skupaj so, verjamem, tudi politični razlogi, češ, nasprotujmo zakonu, ljudje bodo za to prijeli, kar bo dodatno zamajalo položaj že tako manjšinske vlade. To je več kot očitno. Zato smo tudi prepoznali, da nima smisla vztrajati pri predlogu o posegih na vodna zemljišča (amandma MGRT, ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo, k zakonu oziroma spremenjen 69. člen, op. p.), čeprav po moji oceni tudi ta vsebinsko ni sporen. Iz racionalnih razlogov smo se v dogovoru z ministrom Zdravkom Počivalškom odločili, da odstopimo od sprememb zakona, ki so se nanašale na možnost gradnje proizvodnih objektov na vodnih zemljiščih. Obdržali smo le dve vsebinski rešitvi: možnost gradnje in posegov v priobalnem pasu ter povečanje sredstev za vzdrževanje voda. Inercija nasprotovanja, ki je bila sprva usmerjena na vodovarstvena območja, se nadaljuje na drugi možni sporni točki – na gradnji v priobalnem pasu. Zdaj je ta možna do te mere, da se priobalni pas zoži na nič metrov. Možna je gradnja objektov javne in zasebne rabe. Sprejetih je 54 uredb, ki zožujejo priobalni pas na manj kot petnajst metrov. Tri četrtine primerov je za zasebno rabo, gre za tovarne, stanovanjske objekte, skratka objekte, namenjene le omejenemu krogu. Mi pa to odpravljamo. V priobalnih pasovih se lahko po našem predlogu gradijo le objekti javne rabe, kot jih določa zakon o graditvi objektov. To so čolnarne, privezi za čolne, kavarne, stavbe ..., ki pa jih lahko v priobalnem pasu postavimo le pod naslednjimi pogoji: da gre za stavbno zemljišče, kar pomeni, da ga občinski prostorski izvedbeni akti (PIA) opredeljujejo kot možnost pozidave; da gradnja ne vpliva na erozijsko oziroma protipoplavno varnost in tudi ne negativno na stanje voda; da gradnja ni v neskladju z načrtom upravljanja voda in da sta še vedno omogočena vzdrževanje vodotokov ter prost dostop do obale, kar zagotavlja 38. člen zakona o vodah. Torej nikakor ni res, da bi z zakonsko novelo širili možnost posegov v priobalnem pasu. Nasprotno: krčimo jih na objekte javne rabe, medtem ko so se tu doslej pretežno gradili objekti zasebne rabe. In to v prihodnje ne bo več mogoče. Nikakor pa ne posegamo v pravico prostega dostopa do voda.

Novela zakona posege na priobalnih zemljiščih zaostruje, pravite. Fizična oseba tam ne bo več mogla postaviti, denimo, vile. Kaj pa, če fizična oseba registrira s. p. ali d. o. o. in se loti gradnje gostinskega objekta – v resnici vile – na priobalnem zemljišču? Ali zakon po novem to dopušča?

Ni pomembno, ali je pobudnik izična ali pravna oseba. Kdorkoli lahko gradi, če je gradnja vsebinsko sprejemljiva pod prej naštetimi pogoji. Poseg se obravnava vsebinsko, ne ravna se po investitorju. Govorimo o objektih javne rabe, ki morajo biti dostopni vsem ljudem.

Torej bo treba okrepiti nadzor.

Za kršitelje predpisov imamo v tej državi ustrezne službe. Vsak predpis ima tudi kazenske določbe. Norma pa je narejena zato, da priobalni pas in dostop do vode omogočimo tudi ljudem, da pridejo in v njej uživajo – ne da bi ji pri tem škodili.

Kako je potem mogoče, da predlog pomorskega prostorskega načrta dopušča domala popolno pozidavo občine Piran?

Pomorski prostorski načrt je strateški dokument na področju tamkajšnjega priobalnega in vodnega dela. Ne pomeni, da bo mogoče na njegovi podlagi graditi. Je le razvojna usmeritev, vsak projekt bo moral biti predhodno umeščen v prostorski izvedbeni akt občine oziroma v državni prostorski načrt in pridobiti gradbeno dovoljenje. Je pa res, da je pomorski prostorski načrt precej odprt do razvoja in do dodatne pozidave. Ali bo ta sprejemljiva z vidika varstva voda, okolja, narave …, pa bo treba ugotavljati od primera do primera.

Ko ste branili spremembe zakona, ste dejali, da z njimi odločitev od politike prehaja k stroki: od vlade k direkciji za vode. Toda če je res, da bodo imeli zadnjo besedo pri odločanju o objektih posamezni župani oziroma občinski sveti prek prostorskih izvedbenih aktov, ali to ne pomeni ponovno političnega odločanja? Poleg tega župan težje reče ne delovnim mestom v občini – četudi na vodovarstvenem območju. Noben prostorski izvedbeni akt, ki ga predlaga občina, četudi je za njim subjektivna pobuda kakšnega županovega prijatelja, ne more mimo strokovne obdelave. Z elaboratom je treba preveriti, za kakšen objekt gre, kakšen vpliv ima na erozijsko, poplavno varnost, na stanje voda, na možnost vzdrževanja. To gre potem na državne službe, direkcijo za vode, na zavod za varovanje narave … Vsi so mnenjedajalci, pri prostorskih izvedbenih aktih pa celo soglasodajalci. Občina ne more samovoljno sprejeti prostorskih izvedbenih aktov, upoštevati mora mnenje državnih soglasodajalcev. Ne poznam primera, da bi občina samovoljno sprejela kakšen akt mimo mnenja strokovnih služb države. Možnost subjektivnih ocen se s tem izniči. Ne nazadnje zadevo na koncu potrdi občinski svet, ki je kolektivni organ. Če je zadeva v očitnem neskladju z zakonom, jo je mogoče tudi spodbijati. V postopku sodeluje javnost. Postopki so odprti. Vse to so varovalke, ki preprečujejo samovoljo kogar koli. Tudi danes lahko predlog za krčenje priobalnega pasu sproži le občina oziroma pristojen organ za urejanje prostora. Občina je tista, ki daje iniciativo. Verjetno pa je za njo individualna pobuda državljana, podjetja …

Kako je lahko potem odločanje odmaknjeno od politike?

Doslej je bilo tako, da je občina pobudo za spremembo priobalnega pasu naslovila na ministrstvo za okolje in prostor, Mop. Ta je zadevo predal v strokovno mnenje direkciji za vode, ta je zahtevala od investitorja dokumentacijo z elaboratom o morebitnih vplivih na okolje, in ko je nanj dala pozitivno mnenje, je to sporočila Mopu. Mop je njihovo mnenje spremenil v obliko spremembe uredbe, ta je šla na vlado, ki jo je potrdila … Teoretično so pri tem seveda mogoče tudi zlorabe, da je kdo kakšno parcelo dodal, ne da bi bila predmet strokovne obdelave, vlada pa jo je na koncu potrdila. Zdaj pa je predvideno le, da bo tisti, ki bo želel graditi – seveda mora biti zadeva v skladu s prostorskim izvedbenim aktom –, za mnenje zaprosil direkcijo, odpadeta pa vsa nepotrebna birokracija in procesna navlaka v fazi odločanja. Tudi vlada, torej politika, je iz postopka izključena. Občinska raven ostaja torej ista, spreminja se le državna. Novela torej ne omogoča več fleksibilnosti občin.

A zaradi vsega tega se je puntalo pol Slovenije, stroka, nevladniki …, vi pa ste si vzeli čas za temeljitejšo razlago šele, ko je noveli že globoko tekla voda v grlo – šele, ko je DS odločal o vetu. Zakaj tako pozno?

Na kraj pameti mi ni padlo, da bodo zakon o vodah interpretirali v popolnem nasprotju s tistim, čemur je namenjen. Zakon je namenjen zaščiti priobalnega pasu in slovenskih voda, vodnih virov ter biodiverzitete ob rekah. Oži možnost posegov v priobalni pas. To v njem jasno piše. Interpretacija nekaterih pa je ravno obratna. In ko poskušam od njih izvedeti, na podlagi česa tako mislijo, mi odgovarjajo s splošnimi floskulami. Ne povedo pa, katera določba novele prinaša to, kar oni očitajo. Tega mi nihče ne zna povedati. Težko je predvideti vnaprej, da bo kdo določbe interpretiral obratno, kot so zapisane. Logično je, da zadeve pojasniš po tem, ko trčiš ob problem. Vesel sem, da smo se z nekaterimi strokovnimi institucijami, ki so poslancem tudi poslale svoje ugovore, pogovorili o noveli in so jim zadeve danes jasne.

Ste lahko bolj konkretni?

Konkretno s fakulteto za gradbeništvo in geodezijo. Govoril sem z dekanom in ga seznanil z vsemi dosedanjimi predlogi in 54 uredbami, ki so sicer vse tudi javno dostopne. A nobeden od teh, ki ugovarjajo, si ni vzel časa, da bi jih pregledal.

Ali je res, da naj bi prvotno zakon spremenili zato, da dobi zakonsko podlago vodni sklad, in da vas je amandma ministra Počivalška, po katerem bi lahko na priobalnih območjih gradili tudi objekte z umazano industrijo, pravzaprav presenetil?

Prvi namen zakona je res bil, povečati sredstva za vzdrževanje vodotokov. Vedeli smo za nekatere pobude iz lokalnih okolij, da bi gradili oziroma legalizirali objekte javne rabe, kot, denimo, športne površine, otroška igrišča. Iz severovzhodne Slovenije je, denimo, prišla pobuda za obnovo kolišča Bobri. Občina je v njegovi obnovi prepoznala priložnost za razvoj turizma. In mi smo to v javni obravnavi upoštevali. Ko je bila ta že končana, pa je prišel še predlog MGRT, da bi v zakon dodali še »staro mantro«, ki se je pojavljala že pri »lex Magni«, in sicer, da je mogoče na vodovarstvenem območju graditi tudi proizvodne objekte, ki uporabljajo nevarne snovi. Doslej so bili ob bistveno slabši tehnologiji na vodovarstvenem območju storitvene dejavnosti, bencinski servisi, mešalnice barv, kemične čistilnice … Lek v Ljubljani je na vodovarstvenem območju, Litostroj, nekdanji Rog … Danes se nevarne snovi vse bolj umikajo iz proizvodnje, ukrepi za obvladovanje tveganj se izboljšujejo in hkrati omogočajo hitrejši razvoj. Bom zelo odkrit. Ko je bil v levi vladi sprejet »lex Magna«, je bil takoj sprejet tudi predlog njegove spremembe, po katerem je mogoče graditi tudi proizvodne objekte, ki uporabljajo nevarne snovi. Iz klipingov razprave je to jasno razbrati. Takoj nato pa so predlog umaknili, češ da je treba tovrstne primere urediti sistemsko – ne le za Magno. To smo zdaj naredili mi in poželi strašen gnev. Ko sem videl ta cirkus, smo se odločili, da nima smisla ljudi dražiti in dajati nasprotnikom vlade priložnost, da ta primer vzamejo za svoje orožje. A sam menim, da je to za slovensko gospodarstvo dolgoročno škodljivo.

Zakaj?

Številne tovarne v Ljubljani, ki delajo na vodovarstvenem območju in v proizvodnji uporabljajo nevarne snovi, lahko poslujejo, ne morejo pa se posodabljati, nadgrajevati, se izboljševati, ker to ni dovoljeno; ker smo jih zamrznili v nekakšen status quo. Medtem ko dopuščamo storitvene dejavnosti in prevoze nevarnih snovi čez vodovarstvena območja – spomnimo se primera Rižane –, je novelica zakona o vodah naenkrat postala sveti gral boja za vodovarstvo. To je pretiravanje in politikantstvo.

Torej to, da ste amandma MGRT prvotno podprli in nato iz novele umaknili, ni bila napaka?

Nikakor! Odločitev, da ga umaknemo, je bila zavestna, ker nam res na kraj pameti ni padlo, da bo doživel takšne napade. Ker smo z novelo omogočili denar za vzdrževanje vodotokov, sem bil prepričan, da bo sprejeta brez težav. Spremljal sem tudi razpravo v državnem zboru. Kaj se je zgodilo?! Po štirih urah je celo opoziciji zmanjkalo argumentov. Na koncu so se opirali le še na mnenje fakultete za gradbeništvo. Ko sem se kasneje srečal z dekanom, je povedal, da so to pripravili kolegi in da je osnovni tekst nastal, preden smo mi umaknili sporni 69. člen. Napad pa je bil v celoti namenjen 69. členu. Poleg tega so napačno interpretirali 37. člen. Nekdo je mislil – ni mi jasno, na podlagi česa –, da bo mogoče odslej graditi v priobalnem pasu zgolj z vodnim soglasjem mimo gradbene zakonodaje in zakona o urejanju prostora. To seveda ni res. Ko smo vse te dileme razrešili, je tudi dekanu postalo jasno, da ožimo možnosti posegov v priobalni pas. Sprašujem se, ali ni morebiti za pobudniki referenduma kapital s svojimi interesi, ki želi na priobalnem zemljišču kot doslej graditi objekte za zasebno rabo. Da ohranijo status quo.

Menda naj bi na direkciji za vode na ugodno rešitev čakalo kar 30 vlog za posege na priobalna območja. Za kakšne posege in investitorje gre? Sprejetih je 54 uredb o določitvi zunanje meje priobalnega pasu, na direkciji pa je še 30 vlog iz 25 občin, ki želijo legalizirati oziroma graditi stanovanjske in gospodarske objekte, dve od njih načrtujeta športni park. Objektov javne rabe je med temi manj kot polovica, kar pomeni, da gre v veliki večini za bistveno zoženje priobalnega pasu. Če bi občine hotele, bi z objekti javne rabe že zdaj lahko pozidale ta območja. Odslej ne bo nič drugače. Ne bo pa mogoče na njih graditi objektov zasebne rabe. Zakon pa nima nobenega vpliva na status investitorja. Pobudo lahko da kdorkoli.

Minister Vizjak, ali doma v Brežicah pijete vodo iz pipe?

Seveda. Na srečo imamo v Brežicah izvrstno vodo, bogate vodne vire in razmeroma odgovorno podjetje, ki jih upravlja. Naša voda je ena najboljših v državi. Do nedavnega so jo celo polnili v plastenke in prodajali na trgu.

Noben prostorski izvedbeni akt, ki ga predlaga občina, četudi je za njim subjektivna pobuda kakšnega županovega prijatelja, ne more mimo strokovne obdelave.

Sprašujem se, ali ni morebiti za pobudniki referenduma kapital s svojimi interesi, ki želi na priobalnem zemljišču kot doslej graditi objekte za zasebno rabo. Da ohranijo status quo.