Virus poraja intimne bolečine in nacionalno travmo
Pandemični mejnik v Franciji Pred dnevi so presegli mejo 100.000 smrti zaradi covida-19 – Novi koronavirus je nekoliko usodnejši za moške
Smrt vedno porodi vprašanje o intimnem času, veliko hkratnih smrti pa kliče k razmisleku o pečatu, ki ga v določenem kolektivnem času dajejo družbi. Francozi so pred dnevi presegli mejo 100.000 smrti zaradi covida-19, zaradi česar se tudi na nacionalni ravni sprašujejo, ali so se od pokojnih poslovili primerno pietetno in kako zapolniti praznino.
Francija je po Veliki Britaniji, Italiji in Rusiji četrta država na stari celini, v kateri je covidu-19 podleglo več kot 100.000 ljudi, in osma na svetu. Ta mračna statistika ni nujno točna, nevidnih žrtev je najbrž še precej več, v svoji abstraktnosti ne (po)ve niti ničesar vsebinskega o ljudeh, ki so prehitro odšli, premnogi brez toplega slovesa (zaradi prepovedi obiskov v bolnišnicah in ogledov pokojnikov, okrnjenega pogreba). Zato pa postavi že ničkolikokrat odprto vprašanje, ali je spopad s covidom-19 ustrezen, kajti bolezen in smrt sta vedno tudi odnos. Kako novi koronavirus – ki, kakor je zatrdila francoska medicinska stroka, razsaja med Francozi najmanj od novembra 2019 in je samo v četrtek pogubil 300 ljudi – zaznamuje različne segmente družbe ter česa vse ljudje še ne čutijo in bo po njih udarilo komaj čez leta, a ne le zaradi zapoznele diagnostike in nepopolnega poznavanja virusa? Odgovore iščejo, denimo, pobudniki Inštituta covid-19 Ad Memoriam, v okviru katerega arhivirajo in zbirajo sledi, ki jih pušča virus: od fotograij in posnetkov do intimnih zapisov. Namen je razlagati (zanamcem), kako je pandemija zaznamovala začetek tretjega desetletja 21. stoletja, predvsem pa se iz vsega nekaj naučiti o človeku, njegovi empatiji, in človeštvu, njegovi sposobnosti razumevanja in pomnjenja tragedije.
Različni portreti
Pandemija še traja, a generacijsko je že mogoče povzeti, da so prve žrtve pandemije v Franciji starejši. Bolnišnični podatki kažejo, da predstavljajo starejši od 65 let več kot 90 odstotkov smrti, povezanih s covidom-19. (Za primerjavo: od začetka pandemije mu je podleglo 12 francoskih mladostnikov, ki še niso dopolnili 20 let.) Večina pokojnih je imela že prej težave z zdravjem, sploh s srcem ali visok krvni pritisk, po spolu pa je novi koronavirus nekoliko usodnejši za moške. Sociološko je, kar zadeva okužbe in nič manj smrti, očitno, da so v razslojeni francoski družbi bolj prizadeti deprivilegirani sloji: priseljenci, rojeni zunaj EU, in ljudje, ki se stiskajo v premajhnih stanovanjih. Geografsko se zdi vzhod države bolj na udaru od zahoda, in zlasti je virus ves čas prisoten v pariški regiji. Profesionalno je opaziti večji delež okužb zlasti med zdravstvenimi delavci, medtem ko so v »drugi liniji«, ki je pogosto v stiku z virusom in zatorej na seznamu prejemnikov posebnega državnega izplačila, prodajalci, gradbeni delavci, negovalke na domu in smetarji. Še po medijskem diskurzu je slutiti, da so prav tako Francozi že vsega siti, zato tudi strah pred virusom ni več tak kot pred letom, in prav tako poudarki se spreminjajo: vedno bolj opozarjajo na zanemarjanje duševnega zdravja (mladih in otrok).
Pomirjanje družbe
Francosko preštevanje žrtev covida-19 je mučno, in vendar ob tragičnem mejniku številni mediji in vladajoča politika opozarjajo na ključno: prizadevanja zdravstvenega osebja in celotne družbe so izjemna, v nasprotnem bi bilo žrtev neizmerno veliko. Perspektiva ni – kljub pospešenemu cepljenju, ko naj bi po predsedniku Emmanuelu Macronu do konca poletja cepili vse odrasle, ki si tega želijo – nič kaj spodbudna: med tretjim valom, ki še vedno pretresa družbo, je na intenzivni negi 5900 bolnikov, kar je primerljivo z lansko pomladjo, ko je med prvim valom od srede marca do srede maja umrlo skoraj 30.000 ljudi. Francoski predsednik Emmanuel Macron poskuša, tudi na twitterju, delovati politično pomirljivo, češ, »ne bomo pozabili nobenega obraza, nobenega imena« ... A kakor drugod tudi v francoski družbi neredki še vedno banalizirajo bolezen in nočejo slišati opozoril strokovnjakov: covid-19 se že kaže kot ena od največjih pandemij v zgodovini človeštva za špansko gripo, ki je pred dobrimi stotimi leti v Franciji pomorila najmanj 200.000 ljudi. Travma ob izgubi svojcev ni samo individualna in družinska, ampak bo tudi nacionalna.
• Francosko družbo pretresa tretji val epidemije.
• Preizpraševanja, ali se z boleznijo spoprijemajo družbeno pravilno.
• Vedenje si želijo prenesti tudi zanamcem.