Beti Burger

Se je s pisateljem Noahom Charneyjem po zoomu pogovarjala o najboljši deželi na svetu, o slovenski skromnosti in ameriški samozavesti, o glavnem junaku kmalu izdane satire, ki jo je pisal z Miho Mazzinijem, in o tem, kaj s Perico Jerkovićem počne ob sreda

Če najbolj znana Slovenka v Ameriki ni pretirano pripomogla k prepoznavnosti in ( pozitivni) promociji Slovenije, česar ne moremo reči za Dončića, Dragića, Kopitarja, Žižka …, pa je ta Američan gotovo zaslužen, da se o Sloveniji v tujini, in tudi doma, govori v presežnikih.

Prvič je Noah Charney Slovenijo obiskal spomladi leta 2000 kot univerzitetni študent. Pogosta praksa pri njih je, da študenti kupijo vozovnico za vlak in slab mesec potujejo po Evropi. »Bil sem v Budimpešti in se odločal med Slovenijo in Slovaško. Preden sem šel potovat, sem si kupil potovalni vodnik Lonely planet za vsak žep. Vseh pet prijateljev, ki sem jim vodnik posodil in jih prosil, da napišejo, kaj priporočajo, je Bled izbralo kot najlepši kraj, kar so jih kdaj videli. Takrat je bilo odločeno.« Čeprav se je za stalno k nam preselil kasneje, pred kakšnimi devetimi leti, se zdi, kot da je tisti vodnik simbolno nakazoval, da bo nekoč nekaj podobnega o Sloveniji napisal tudi sam.

»Šalim se, ko nastopam, ampak vedno rečem, da je Slovenija kot reklama ene od trgovskih verig: najboljše razmerje med kakovostjo in ceno. Vidim, kako visoka je kvaliteta življenja in kako malo 'košta',« o glavnem razlogu, zakaj si po njegovem mnenju Slovenija zasluži naziv najboljše države na svetu, po domače pove sogovornik. Zdravstveni sistem, plače in plačni sistem, pomoč študentom, ne pretirano kafkovska birokracija, bogata kultura in naravne lepote, to je le nekaj stvari, ki jih opisuje v knjigi. Ključno pa je bilo, ko sta se z Urško odločala za otroke. »Takrat sva začela misliti tudi na to, katera država je najbolj prijazna do družin in družinskega življenja. In v primerjavi z drugimi osmimi, kjer sem živel, med njimi so Italija, Francija in Nizozemska, je po največ merilih zmagala Slovenija.«

»Če bi več Slovencev vedelo, kako je živeti v tujini, bi znali bolj ceniti to, kar imamo tukaj. Nobena dežela ni utopična, je pa vprašanje relativno glede na drugo možnost: je ta boljša ali slabša?« razmišlja.

»Poleg tega pa smo Slovenci preveč skromni glede tega, kakšni in kako uspešni smo. Po drugi strani so Američani morda preveč samozavestni, četudi včasih nimajo biti za kaj. Če sta moji hčeri prevzeli pravi DNK, bosta ravno pravšnja kombinacija samozavesti in skromnosti (nasmešek). Ena boljših stvari pa je, da Američani v tem, da nekomu drugemu uspe, ne vidijo konkurence. Kar je pomembna razlika med obema narodoma. Američan reče 'klobuk dol', potem lahko uspe tudi meni. Slovenci pa bi na isto stvar verjetno odgovorili 'ima že strice v parlamentu'. Pred kratkim smo snemali neko oddajo na temo zavisti. Priznam, da najprej nisem vedel, kaj beseda sploh pomeni, poznal sem samo izraz ljubosumje. Pa sem jim povedal, da so v goste povabili človeka, ki je povsem brez zavisti.« Ponovi misel, da bi lahko bili Američani malce manj, Slovenci pa bolj samozavestni, saj prav zaradi pomanjkanja samozavesti premalokrat poskusimo uresničiti svoje sanje. »To je žalostno, vidim namreč veliko neizkoriščenega potenciala.«

Če vsi čez lužo hodijo za svojimi sanjami, on ameriške sanje živi v Sloveniji. In zdi se, kot da Slovenija potrebuje zunanje opazovalce, da potrebuje Charneyje in (Carlose) Pascuale (mehiški avtor, ki živi in dela v Sloveniji), ki povedo nekaj o nas. Ki nas upajo pohvaliti in nam obenem nastaviti ogledalo, kadar je treba. Prav tako pa zunanji opazovalec prej opazi morda za nas povsem običajne stvari. Sploh če je ta opazovalec povrhu še pisatelj in ima poklicno deformacijo, da v vsakem človeku in vsaki stvari vidi možno zgodbo.

»Včasih je lažje, da pride tujec in vpraša kaj, česar sicer nihče ne. Denimo: zakaj vsi v hiši nosijo copate, pa zakaj vsi za rojstni dan čestitajo na isti način ( spremeni glas): 'vse najboljše za rojstni dan, da boš vesel in zdrav' … Te stvari so zame drugačne, za Slovence pa so povsem normalne, običajne. V Sloveniji sem prvič tudi videl, da lahko dva človeka spita v isti postelji in imata vsak svojo odejo. To je res genialno. Drugod je ena odeja, ponoči pa boj.« Kot profesor, predavatelj in pisatelj želi svojo okolico spoznati globlje in tudi zato je napisal Slovenologijo, 'tabletko sreče za Slovence', se pošali, gre za knjigo, s katero je pokazal, kako dobro je živeti tukaj, in ki je bila enako dobro sprejeta doma in v tujini. Je precej več kot zbirka esejev, je zbirka spominov, lahko je tudi turistični vodnik, če pa jo kot Slovenec ali Slovenka prebirate v tujem jeziku (angleški verziji se je pred kratkim pridružil še nemški prevod), postane, preverjeno, še pripomoček za učenje ali utrjevanje tujega jezika. Nekoč bo Slovenologija dobila nadaljevanja.

»Do jeseni naj bi bila dokončana Zvezdologija, v kateri bom opisal svoje avanture s slovenskimi zvezdami, saj je res nenavadno, da sem prej kot običajne spoznal znane ljudi, denimo Vlada Kreslina. V (daljšem) planu je tudi Kuhnologija, za katero bi iz vsake gastronomske regije našel kakšno babico, ki bi me naučila priprave hiper lokalne jedi. Takšne, ki je niti Slovenci, ki ne prihajajo iz tega okolja, ne poznajo. Ne bi me zanimala potica, ampak na primer firštov divjačinski golaž, ki je znan v Tuhinjski dolini in okrog Kamnika. Potem je tu še projekt Mojstrologije. Kot vajenec za en dan bi se učil pri mojstrih rokodelcih, na primer kako narediti gorjuško fajfo.«

Pisatelj, in to svetovno znan, je postal tako rekoč čez noč. Njegov prvi roman Tat umetnin, ki je za zdaj njegovo edino izdano leposlovno delo, je postal uspešnica v petih državah in bil preveden v štirinajst jezikov. Od uspeha prvenca piše veliko, od člankov do neleposlovnih del za slovenske in svetovno znane tuje naročnike, medije. Predvsem pa piše hitro. »Je nekaj na tem, da moraš neko stvar trenirati deset tisoč ur, da postaneš mojster. Sam sem že presegel to mejo pri pisanju in mislim, da lahko zato povsem avtomatično napišem soliden članek, dolg tisoč besed, v uri in pol, potem pa mi še pol ure vzame urejanje.« Idej mu nikoli ne manjka, zmanjka pa mu časa, da bi jih uresničil. Ves čas ima odprtih več projektov, pravkar je končal dva za ameriško založbo Rowman & Littlefield. Eno knjigo je, po telefonu – času primerno, pisal s svojim najboljšim prijateljem, vizualnim umetnikom Jašo Mravljetom Pollakom. Pisala sta o tem, kako biti in živeti kot umetnik. Delo bo svojevrsten priročnik za študente umetnosti. Kaj takega še ni bilo izdano, sta pa v knjigo vključila tudi bolj sočna vprašanja, ki si jih sicer bodoči umetniki ne bi upali postaviti, pojasni.

Kmalu bo izšla tudi knjiga, ki bo z ilustracijami Ivana Mitrevskega morda na prvi pogled videti kot otroška, a je v resnici namenjena odraslim. Napisal jo je skupaj z Miho Mazzinijem, s katerim ga med drugim družijo skupne tematike in neposrednost (pri pisanju). » Skrita zgodovina Slovenije je satirična zgodovina Slovenije skozi oči poganskega slovanskega boga, ki ima supermoč, in to je, da ne dela nič. Je povsem pasiven, kar je satira na pasivnost slovenskih junakov, saj je bil, kot je dejal Marcel Štefančič, edini proaktivni junak v slovenski literaturi Kekec. Vsi drugi so samo stali, čitali in skozi okno opazovali, kako pada dež … (smeh). « Pri Slovencih večkrat opaža to pasivnost, za aktivnost pa manjka samozavesti, pravi ameriški pisatelj, ki se tovrstnih projektov pisanja o Sloveniji ne loteva zaradi zaslužka, ampak iz užitka. Če namreč izdajaš pri slovenski založbi, se finančno ne izplača najbolj, pravi. Sam večinoma pri pisanju deluje tako, da idejo o knjigi, predstavljeno na nekaj straneh, ponudi in proda njegov agent. Tako s predplačilom, ki ga dobi, zlahka preživi in v miru ustvarja dogovorjeno vsebino. Pri leposlovju, ki mu je še vedno zelo ljubo, pa mora avtor vse napisati in šele nato založbam ponujati svoje delo. »Pri leposlovju je problem tudi čas. In prostor. Strinjam se z

Virginio Wolf, da za pisanje leposlovja potrebuješ lastno sobo. Neleposlovje oziroma članke pa lahko napišem, četudi so okrog mene otroci …«

Preden je postal oče, sta šla z ženo, ki je prevajalka, večkrat skupaj v kavarno, ki sta jo spremenila v delavnico oziroma pisarno in tam delala oziroma pisala po ves dan. Šum okolice ju ni motil. Odkar imajo v Kamniku družinsko hišo, trenutno tudi razmere česa drugega ne omogočajo, pa piše doma. Še vedno sicer rad spreminja svoj delovni kotiček: »Enkrat sem na kavču, drugič v tako imenovani 'study room',« mi po zoomu opiše svoje okolje in pripomni, da je še vedno oblečen v pižamo.

Pa sva prišla do teme, ki se ji je nemogoče izogniti. Pandemija. Če je sicer nadobuden opazovalec naše dežele in njenih prebivalcev, kaj zanimivega je odkril v zadnjem letu?

»Največ se naučim, ko sem na terenu, med ljudmi. Zdaj ko sem zaprt doma z družino, sem dosti manj spoznaval okolico. Sem pa k sreči izvedel, da obstaja zoom,« pove napol v smehu in doda, da je zaradi ukrepov izvedel tudi, da Kamnik spada v osrednjeslovensko, ne v gorenjsko statistično regijo, kot je zmotno mislil doslej. Pravi, da niti malo ne obžaluje, da se je v pandemičnih časih znašel v tej mali deželi. Tudi vsi znanci v tujini so mu dejali, da ima srečo. Nenazadnje je v kamniški občini Velika planina, na koncu svoje ulice ima gozd in v njem vse polno poti. Bolj so trpeli in trpijo tisti v večjih mestih. Brez balkona. »Čisto srečo imam.«

Da zna v vsaki stvari najti nekaj pozitivnega, se začuti že med branjem njegovih besed, še bolj pa med pogovorom, četudi na daljavo. Kot zelo pozitivno omeni to, da je veliko podjetij spoznalo, da je lahko delo od doma povsem funkcionalno. Meni, da bo tak način dela ostal tudi takrat, ko bodo ljudje precepljeni in bo življenje zopet običajno. Januarja je na Indeed. com, največji ameriški platformi za delo, iskal ponudbe za delo urednika in pisatelja na daljavo. Na dan jih je našel po 1500. »Pogledal sem in pri večini ne bi potreboval niti vizuma, kar pomeni, da lahko za ta podjetja delaš od doma ne glede na to, kje živiš. Tako je svet postal še manjši, v dobrem smislu, saj pomeni, da tudi Slovenci, ki znajo angleško, lahko iščejo službo povsod po svetu. In ta priložnost se je ponudila samo zaradi pandemije.«

Se je pa zaradi nje tudi v njegovem zelo pestrem življenju našlo nekaj več časa, da se loti projektov, ki bi se jih sicer težko. Vsako sredo ob 11. uri se dobita s prijateljem, komikom Perico Jerkovićem. Noah je vajenec, ki se od mojstra Perice uči, kako biti stand up komik v slovenščini. Slovenologijo bi namreč rad predstavil v obliki monokomedije, obetamo si jo lahko prihodnje leto. Noah napiše tekst, Perica, kot velik strokovnjak, ga popravi. Uči se, kako biti smešen v slovenščini. »Ugotovil sem, da nekatere šale delujejo dobro, če jih povem jaz in publika vsaj bežno ve, kdo sem – navdušen Američan v Sloveniji. Če pa bi isto govoril neki drug lik, šala ne bi delovala, saj ni istega konteksta. Ko slišim besedo oziroma ime Rok, vedno pomislil na roko, ampak to je nekaj, kar je smešno samo meni. In morda kakšnemu tujcu, ki še ne obvlada slovenskega jezika.« Pa je Charney v resnici kljub kakšni napačni končnici besede zabaven in smešen.

Četudi bi kot Američan v Sloveniji zlahka preživel z angleščino, se je kot opazovalec dežele in njenih prebivalcev odločil, da se nauči slovensko. Zaradi bolj pristnega doživljanja kulture in tudi zaradi spoštovanja do nove domovine. »Če greš iz Ljubljane, je izkušnja brez slovenščine bolj površinska.« Njegovo učenje jezika je spontano, pravil se ni učil, tudi zato mu sklanjatve razen 'akusativa' (tožilnika) ne gredo preveč od rok. »Ker jezika nisem študiral, govorim malce čudno, končnice ugibam in govorim tako hitro, da jih ne slišite,« pove v smehu in doda, da bi se mu pri dvojini bolj smiselno zdelo reči, da ima 'dva hčerka' kot pa 'dve hčerki'. Pa sva pustila slovnico pri miru. Tudi zato, ker se v resnici Noah Charney nikoli ni pretirano obremenjeval s pravilno slovenščino, saj mu je najbolj pomembno, da ga ljudje razumejo. »To je mogoče še ena razlika med Američani in Slovenci. Ti ponavadi govorijo zelo dobro angleško, a kadar niso prepričani o svojem znanju, raje sploh ne odprejo ust. Jaz pa sem takšen, da se vržem noter in upam, da me boste razumeli, če ne, pa 'jebat ga'.«

Januarja je na Indeed.com, največji ameriški platformi za delo, iskal ponudbe za delo urednika in pisatelja na daljavo. Na dan jih je našel po 1500. »To pomeni, da bi lahko delali od doma ne glede na to, kje živite. Tudi Slovenci, ki znajo angleško, lahko iščejo službo povsod po svetu. In ta priložnost se je ponudila samo zaradi pandemije.«