S Pelejem in Beckenbauerjem je igral kot vesoljec
Vito Dimitrijević Nekdanji vezist Olimpije je v 70. letih svetovno slavo doživel v dresu Cosmosa iz New Yorka
Surdulica-Niš-Ljubljana-New York-Los Angeles. To so postaje v nogometni karieri Vita Dimitrijevića, ki je po začetkih v domačem Radniku na jugoslovansko prvoligaško sceno še kot najstnik stopil v dresu niškega Radničkega, po sedmih sezonah pa je prestopil v Olimpijo. Zmajevo gnezdo je zapustil že po dveh letih in se po spletu neverjetnih naključij znašel v moštvu znamenitega Cosmosa iz New Yorka, kjer je igral s Pelejem in Franzem Beckenbauerjem.
Srednješolec Vito je veliko obetal tudi kot glasbenik in tako celo zaslužil prvi denar. Trenerji so nadarjenemu vezistu postavili ultimat in Vito je izbral nogomet, drugače kot njegov osem let starejši brat Pero, ki je bil znan pevec tudi v Sloveniji. V Ljubljani se je bratu in sestri Miri pridružil pozneje kot okrepitev Olimpije. Z Vilijem Amerškom in Tomislavom Prosenom so tvorili izjemno vezno linijo. »V Olimpijo sem prišel kot zamenjava za Braneta Oblaka, ki je odšel k splitskemu Hajduku. Z Vilijem in Tomom smo bili zelo dobri prijatelji. Ujeli se nismo le na igrišču, temveč tudi v prostem času. Med nami ni bilo ljubosumja ali nevoščljivosti,« se spominja 72-letni Dimitrijević, eden redkih igralcev z Balkana, ki se je zelo dobro naučil slovenskega jezika.
Od grenkobe do sladkosti slave
Leta 1976 je po sporu s trenerjem Dragoljubom Miloševićem jezno zapustil pisarno kluba. Naključje je hotelo, da je s posredovanjem menedžerja Radeta Petrovića po preizkusu v Münchnu odšel v super bogati Cosmos v ZDA. Medijski mogotec in lastnik družbe Warner Brothers, Steve Ross, je z zvezdniško zasedbo želel nogomet približati Američanom. Denar ni predstavljal ovire, zato je pripeljal kralja nogometa Peleja in nemškega »kaiserja« Franza Beckenbauerja, oba že tik pred zaključkom kariere, pa kapetana Brazilije Carlosa Alberta in italijanskega golgeterja Giorgia Chinaglio. Neznani Vito je z odličnimi igrami in vedrim značajem kmalu postal eden najpopularnejših članov Cosmosa. Na domačih tekmah je na štadionu odmevala Skalinada Oliverja Dragojevića, s katero je Vito omrežil tudi Peleja, s katerim sta se klicala kar »gazda«.
Znanje angleščine ni bilo potrebno
»Takšnega nogometaša in osebe, kot je Pele, ne bo nikoli več. Neverjetno je, kako preprost in sproščen je bil. Na vsakem treningu se je posvetil soigralcem, nas spraševal, ali imamo kakšno težavo. V primeru, da je bil problem, ga je takoj rešil z vodstvom kluba. Ob tem nas je vse neizmerno motiviral za delo, prvi je prihajal na treninge in zadnji odhajal. Lahko bi počel karkoli, ampak je bil pravi profesionalec. Izžareval je tako močno pozitivno energijo, da nas je vse naredil precej boljše. Tudi Beckenbauer je bil krasen, ampak kot Nemec bolj zadržan, hladen. Spoštovala sva se, čeprav je bil jezik ovira, saj praktično nisem govoril angleščine,« prizna Vito, ki je imel ves čas ob sebi prevajalca iz naših krajev, tudi manj znanega soigralca Jadranka Topića. Ko je šlo za navodila trenerjev, Američana Gordona Bradleyja in Italijana Eddieja Firmanija, prevajanje ni bilo potrebno. »Igral sem kot vesoljec, verjetno 50 odstotkov bolje kot v Jugoslaviji. Dosegal sem tudi zadetke, po vsaki tekmi sem shujšal nekaj kilogramov, saj sem visoko motiviran tudi ogromno pretekel. Resnično sem užival v igri z največjimi asi pred razprodanimi tribunami,« o svoji ameriški nogometni pravljici pravi Dimitrijević, ki je s Cosmosom gostoval tudi na Japonskem, Kitajskem in v Indiji.
S Cruyffom v Los Angelesu
V severnoameriški ligi (NASL) je Vito prejel dva šampionska prstana in se namenil nazaj v Ljubljano, čeprav ga je čakal »bianco ček« za podaljšanje pogodbe. »Žena Bika je bila osamljena s prvo hčerko Barbaro, saj sem bil ves čas odsoten, dobil pa sem tudi ponudbo Olimpije. Toda pogodbe nisem podpisal, saj so medtem zamenjali trenerja Branka Elsnerja, novi šef Dušan Varagić pa me zaradi starih zamer iz Niša ni želel v svojem moštvu. Tako sem naslednjo sezono igral za Los Angeles Aztecs skupaj s slovitim Nizozemcem Johanom Cruyffom. Zaradi poškodbe mišice sem odigral malo tekem in potem zaključil svojo čudovito ameriško zgodbo.«
Sledila je gostinska kariera z Barom 3, najprej v bližini ljubljanske tržnice, potem v podhodu Nebotičnika, kjer pa je zaprl vrata pred nekaj leti. V pokoju še vedno spremlja nogomet: »V bistvu me zanimata samo Olimpija, grem na vse njene domače tekme, in Maribor. Upam, da bo Olimpija prvak, čeprav mi je žal, da Mandarić z njo ni dosegel tistega, kar si je želel in kar smo vsi pričakovali. Sam najbolje ve, kje je storil napake.«