Davkoplačevalci ne marajo presenečenj

Pomembno je, kako umno porabimo vsak proračunski evro in vsak evro dolga – to je za davkoplačevalce glavni adut, da ne postanejo žrtve slabih odločitev politike.

Svet se očitno v tretji dekadi 21. stoletja spreminja hitreje in temeljiteje, kot večina lahko zazna, razume in dojame. Če je bilo življenje in odločanje v preteklosti primerljivo z igranjem šaha, z vidnimi figurami na 64 poljih, je položaj zdaj manj pregleden in predvidljiv in zato bolj zagaten. Podoben je kartanju, kjer kart drugih igralcev ne vidiš, informacije so na voljo po koščkih, blefiranje je bistven del igre, zaneseš se lahko na intuicijo in srečo. In na koncu zmaga tisti, ki ima v rokavu še pravega aduta, jokerja.

Tako nekako mi je nedavno ugleden sogovornik razložil pogled na novodobne razmere, negotovosti in tveganja, ki jih poglabljajo koronska realnost, asimetričen dostop do informacij, poplava lažnih novic na tviterju in druge stranpoti te dobe.

Lep primer takega modusa operandi je tudi sedanja evropska in naša saga o cepivih in cepljenju, kjer se okoliščine in tveganja zaradi nenadnih in pogosto kontradiktornih odločitev držav, različnih strokovnih agencij in farmacevtskih velikanov dobesedno dnevno spreminjajo. In v razmerah pandemije in ukrepov odločilno krojijo življenje, šolanje in posel v času omejitvenih ukrepov, kjer pač kratko potegnejo navadni državljani in deprivilegiranci brez zvez – in adutov.

Tudi pri krmarjenju gospodarstev in družb v Evropi so po letu dni kriznih izkušenj v igri velika tveganja in vložki in tudi tu se pravila igre spreminjajo. Za ponazoritev lahko pogledamo nedavno gesto Mednarodnega denarnega sklada (IMF). To sredo je evropskim državam položil na srce, naj spet primejo za fiskalno bazuko in dodatno, tudi z novim zadolževanjem, obilno financirajo ciljane ukrepe v višini treh odstotkov BDP; s tem naj bi preprečili krizno gospodarsko škodo in tako imenovano brazgotinjenje gospodarstev s trajno izgubo delovnih mest.

Človek kar težko verjame, da gre za isti »neoliberalni« IMF, ki je pred desetletjem v okviru trojke, skupaj z ECB in evropsko komisijo, solil pamet prezadolženim državam PIGS na čelu z Grčijo. In isti IMF je tudi nas pred sedmimi, osmimi leti, ko smo imeli za vratom omenjeno zloglasno trojko, pozival k energičnim rezom v javno porabo, kar bi tedaj seveda prineslo izrazito prociklične posledice in zaviralo okrevanje v Sloveniji kot majhni državi z evrskega obrobja. No, zdaj ko so v Evropi v škripcih večji, močnejši, vplivnejši, je tudi svetovni finančni policaj s sedežem v Washingtonu obrnil ploščo, morda pa se je tudi sam kaj naučil iz izkušenj prejšnje krize.

V naši vladi in ministrstvu za finance so taka blagohotna priporočila IMF očitno vzeli že kar na zalogo, saj je iz vladnih potez že nekaj časa jasno, da bo letošnji proračunski primanjkljaj krepko višji od predvidenega, in skoraj četrtino državnega proračuna bomo financirali z izposojenim denarjem, ki ga bo treba nekoč vrniti.

Ob poslabšanih epidemioloških razmerah in s podaljšanjem nekaterih ukrepov se bo proračunska poraba letos zvišala s 13,5 na dobre 14,3 milijarde evrov, primanjkljaj pa naj bi se povzpel s prej predvidenih 5,7 na 8,6 odstotka BDP. Mimogrede, vlada zaradi tega (še) ne bo šla v rebalans letošnjega proračuna, pač pa bo finančno težke spremembe pokrila kar z odlokom, ki ga mora potrditi državni zbor. V razmerah, ko vladajoča koalicija nima večine v parlamentu, se bo politična podpora zanj verjetno našla, saj poslanci ne želijo predčasno končati mandata. Ne le letos, morda še bolj v super volilnem letu 2022, ko bomo verjetno šli na volišča trikrat, na parlamentarne, lokalne in predsedniške volitve, pa obstaja velika nevarnost, da bodo izdatki poleteli v nebo in jih bo pozneje toliko težje spraviti v vzdržne okvire. Na strani prilivov pa je dodatna neznanka davčna reforma, ki jo zdaj predlaga ministrstvo za finance.

Vlada bo v času, ko smo brez sistema zavor in ravnovesij, saj so fiskalne omejitve letos in prihodnje leto suspendirane zaradi izjemnih okoliščin, očitno nadaljevala ekspanzivno fiskalno politiko in obsežne ukrepe. Kar sicer samo po sebi ni sporno, problem pa je, ker začasni, protikrizni ukrepi postajajo stalni in za povrhu tudi neredko niso ciljno usmerjeni. Enormno visoke plače in dodatki v zdravstvu ter ponekod drugje v javnem sektorju so tu le vrh ledene gore. V času, ko slovenski javni dolg bliskovito narašča s 65 na čez 80 odstotkov BDP, bi zato še posebej potrebovali resno analizo o učinkovitosti uporabe proračunskega denarja, saj se javnofinančna tveganja izrazito večajo.

Še zdaleč namreč ni vseeno, kako umno država uporabi izposojeni proračunski evro. Sedanje razmere ekstremno nizkih ali celo negativnih obrestnih mer ne bodo trajale večno in ko se bodo obresti nekoč spet dvignile, lahko visoko zadolžena država, hitro postane tarča morskih psov na finančnih trgih; Slovenija je, kot vemo to lekcijo enkrat v preteklosti že drago plačala.

Vlada je v osnutku poročila o stabilnosti – do konca meseca ga mora poslati v Bruselj –, predvidela, da bomo državne proračune s primanjkljaji imeli še najmanj tri leta, vsaj do leta 2024. To pa seveda pomeni, da bo naš javni dolg vztrajno naraščal, in to ne le v kriznih letih 2020 in 2021, ko je to pač nekaj normalnega in priporočljivega, pač pa še vsaj tri leta zatem. Vprašanje pa je, koliko časa bo brezmejno zadolževanje še mogoče v kontekstu evropske komisije in ECB. Iz Nemčije in varčnejših držav že prihajajo zahteve, da bi morali spet vzpostaviti javnofinančne meje in disciplino. Tak pristop se utegne še okrepiti po letošnjih nemških parlamentarnih volitvah.

Nekateri zato opozarjajo, da se bodo razmere pri nas v prihodnje, morda že prihodnje leto, tako zaostrile, da bodo kratko potegnili davkoplačevalci: ali z zvišanjem davkov ali pa zmanjšanjem pravic. Tega si seveda nihče ne želi. Zato je še toliko bolj pomembno, kako umno porabimo vsak proračunski evro in tudi vsak evro dolga – to je za davkoplačevalce glavni adut, da spet ne postanejo žrtve slabih odločitev politike. Samo kupovanje orožja, zdaj najbolj javno razvidna vladna proračunska prioriteta, nas pač ne bo uvrstilo med družbe blaginje – naš pravi adut v igri velikih proračunskih številk so lahko, in naj ne zveni kot fraza, le učinkovita vlaganja v razvoj.