Utrujeni od kratke in zmagovite vojne
Senzacijo je povzročil ameriški predsednik Joe Biden, ko je napovedal, da bo iz Afganistana umaknil vojsko do 11. septembra, ko se bomo spomnili dvajsete obletnice »napada civilnega letalstva« na ZDA. A v napovedi že četrtega ameriškega voditelja, ki se trudi s pokončno glavo izvleči iz te polomije, je bilo senzacionalno le to, da je prelomil obljubo, ki jo je februarja lani med pogajanji s talibi dal njegov predhodnik Donald Trump, da se bo vsa ameriška in Natovska vojska umaknila do 1. maja letos. Ta obljuba je bila pogoj, da so afganistanski uporniki sploh privolili v pogajanja z »marionetno« oblastjo v Kabulu. Odziv talibov na Bidnov načrt zato ni presenetljiv: dokler je v državi tuja vojska, se ne bomo pogajali. Najbrž se jim tudi po tem ne bo treba, saj bodo uporniki, ki so jih
ZDA že v času sovjetskega reševanja afganistanskega problema usposobile za dolgotrajno partizansko bojevanje, spet brez težav s silo prevzeli oblast.
Do 11. septembra je še dovolj časa za ustvarjalce javnega mnenja, da nas bodo poskušali prepričati, da bo umik iz Afganistana »odgovoren«. A odgovorni umik je zgolj mit, saj boj proti terorizmu ni mogoč, če se mu domačini brez tuje pomoči nočejo sami upirati, je januarja za revijo Foreign Affairs ugotovila analitičarka Laurel Miller. Drugi, še večji mit, ki so ga širili Bidnovi predhodniki ne glede na politično pripadnost, je bil, da ZDA v tej vojni lahko zmagajo. Upokojeni podpolkovnik ameriških oboroženih sil in profesor zgodovine William Astore je pred leti zapisal, da »je bil v tej vojni vedno največji sovražnik Washingtona samoprevara«. Večna vojna ustreza sistemu, ki ga poganja vojaški industrijski kompleks, a za njeno družbeno sprejemljivost je potrebna tudi utvara, da je v njej mogoče zmagati.
Prva žrtev te utvare je bil njen avtor, ameriški predsednik George Bush mlajši, ki se je za teroristični napad savdskih skrajnežev maščeval tako, da je poslal najmočnejšo vojsko na svetu v »kratko in zmagovito vojno«. Njegov naslednik Barack Obama je tudi verjel v upravičenost te vojne in je pod Hindukuš poslal okrepitve, da bi pometle s sovragom in bi se tuja vojska lahko odgovorno umaknila – do konca leta 2014. Tako so se pred osmimi leti dogovorili na vrhu Nata v Chicagu. A Nobelovemu nagrajencu za mir ni uspelo to, kar zdaj načrtuje njegov nekdanji podpredsednik Biden. Tudi Obamovemu nasledniku Trumpu ni, čeprav se je med predvolilno kampanjo zavzemal za vojaški umik iz Afganistana. Ko je avgusta leta 2017 »slovenski zet« predstavljal afganistansko strategijo, je dejal, da je bil instinktivno za to, da se Američani končno umaknejo, a so ga po tem, ko je prišel v Belo hišo, »odgovorni« prepričali, da bi to bilo »neodgovorno«. Zdaj tisti, ki se nikoli niso vprašali, ali ni bil napad na Afganistan mati vse ameriške neodgovornosti v regiji, tudi Bidna podobno prepričujejo.
Stotnik Joshua Waddell je pred štirimi leti v uradnem glasilu marincev Marine Corps Gazette objavil ostro kritiko »samoutvare« svojih predpostavljenih, da v Afganistanu vojaško lahko zmagajo. »Čas je, da kot profesionalni častniki priznamo, da smo izgubili vojni v Iraku in Afganistanu. Objektivna analiza vojaške učinkovitosti v teh vojnah lahko pokaže, da taktičnih zmag nismo bili sposobni prevesti v operacijski in strateški uspeh,« je zapisal.
Prav tako bi bila velika utvara, če bi verjeli, da se bodo ZDA strateško umaknile iz Afganistana in ga prepustile interesom drugih sil, ki si ves čas prizadevajo za »rešitev« tamkajšnje krize. A se v Washingtonu vsaj ne bodo več pretvarjali, da s pomočjo zavezniških, tudi slovenskih, vojakov v razvpiti srednjeazijski grobnici imperijev lahko gradijo demokracijo.
V Washingtonu se vsaj ne bodo več pretvarjali, da z zavezniškimi – tudi slovenskimi – vojaki v razvpiti srednjeazijski grobnici imperijev lahko gradijo demokracijo.