Dovolj velik, da se ga ljubi z vsem srcem in razumom

Zorana Baković Kaj, če bi Biden, Putin pa tudi kitajski predsednik Xi Jinping vsi skupaj malo odleteli v vesolje in si z vseh strani ogledali ta naš lepi planet? Premajhen je za spopad.

»K o opazuješ Zemljo z velike razdalje, dojameš, da je premajhna za spopad in točno tako velika, kolikor je dovolj za sodelovanje.« Tako je naš planet videl Jurij Aleksejevič Gagarin, prvi človek, ki je 12. aprila 1961 poletel v vesolje.

Ugotovitev tega predanega sovjetskega vojaka je bila zanimiva, saj jo je izrekel v trenutku, ko je ves svet ta njegov podvig opazoval skozi prizmo ideološkega spora med zahodnim in vzhodnim blokom, in v trenutku, ko je njegova vesoljska ladja Vostok-1 postala simbol tekme med velikima silama za prevlado v vesolju, v kateri je Vzhod vodil z 1 : 0.

»Ko sem v vesoljski ladji krožil okoli Zemlje, sem občudoval lepoto našega planeta,« je dejal Gagarin po poletu, ki je trajal eno uro in 48 minut. »Ljudje vsega sveta! Ohranimo in izboljšajmo to lepoto, nikar je ne uničimo!«

Šestdeset let po prvem človekovem koraku v vesolje se zdi, da bi moral vsak od 7,8 milijarde Zemljanov poleteti v orbito, da bi dojel, kako lep je planet, na katerem živi. In kako premajhen je za spopade. V teh šestih desetletjih je v različnih delih sveta potekalo več kot dvajset vojn in nekatere od njih še vedno trajajo. Samo pet dni po tem, ko je Gagarin odkril, kako lepa je Zemlja, če jo pogledamo od daleč, so kubanski izseljenci s podporo ameriške vlade z invazijo na Prašičji zaliv začeli neuspeli poskus strmoglavljenja Fidela Castra, kar je bil uvod v smrtno nevarno raketno krizo leto in pol pozneje.

In le kratek čas po Gagarinovi ugotovitvi, da je naš planet dovolj velik za sodelovanje, se je Amerika spustila v vietnamsko vojno, da bi »v pesek začrtala mejo«, čez katero ni dopustila nadaljnjega širjenja komunizma. Lepota Zemlje se je na tem bojišču spremenila v strahoto, ki je nihče ne more in tudi ne sme pozabiti.

Pa vendar se zdi, da se je vse pozabilo, in šest desetletij pozneje so stari igralci pripravljeni za novo hladno vojno, nepotrebno in nevarno, če ne celo bolj nevarno od tiste, ki smo jo komajda nekako preživeli. Dajmo vsaj virtualno poleteti v vesolje, samo toliko, da se bomo spomnili, kako lepa je naša Zemlja, kot je to opisal Gagarin, »obdana s svetlo modro avreolo, ki postopoma temni, postaja turkizna, temno modra, vijoličasta in na koncu črna kot premog«.

Konec čigave vojne?

»Sem četrti ameriški predsednik, pod katerim so v Afganistanu prisotne ameriške čete. Dva republikanska. Dva demokratska. In te odgovornosti ne bom prenesel na petega.« S temi besedami je Joe Biden v sredo napovedal, da se »ameriški vojaki vračajo domov«. Najdaljša ameriška vojna se bo tako končala najpozneje 11. septembra letos, natanko dvajset let po terorističnem napadu na ZDA, ki je bil povod za njen začetek.

Problem je, da z vojnami ne gre tako zlahka. Nikoli se ne začnejo ob točno določenem času, predvsem pa jih ni mogoče končati na določen datum. Vprašanje je namreč, koliko takšnih in drugačnih vojn poteka znotraj določenega spopada in kdaj preneha tista najtežja: obračun s samim seboj.

Na dan, ko je Biden potrdil umik iz Afganistana, je New York Times objavil kolumno Timothyja Kudoja, nekdanjega oficirja ameriške vojske, čigar zapise iz vojne v tej državi prebiram že dolga leta. Vsak njegov stavek pusti prasko na moji duši, iz katere se cedi sokrvica najglobljih dvomov o smislu vsega. Nekega dne je, se spominja Kudo, v neki vasi vprašal starca, ali ve, zakaj je on, torej Timothy, sploh tam: »Odgovoril mi je, da smo mi tam od nekdaj. Zmeden sem ga vprašal nekaj o napadih na Ameriko, on pa mi je dejal: 'Pa saj vi ste Rusi, mar ne?' Po tridesetih letih vojne mu je bilo povsem vseeno, kdo se tam bojuje. Vedel je samo to, da boj še vedno traja.«

Prvo noč, potem ko je leta 2011 prispel v Afganistan, je Kudoju neki nižji oicir potožil, da ne more spati, ker razmišlja, o čem sanjajo otroci, ki se bosonogi igrajo na prašnih cestah, ki so jih razdejale bombe. »Tudi po sedmih mesecih, ki jih je tam preživel, ni poznal odgovora. Ko se je končalo moje služenje, se tudi jaz še vedno nisem niti približal pojasnilu. A zdaj vem: sanjajo o vojni.«

Koliko prebivalcev te dežele se sploh spominja mirnih časov? In kaj bo večini Afganistancev prinesel ta 12. september, ko bodo končno odšli ameriški in ostali vojaki z oznakami Nata? Kdaj bodo v otroških sanjah potihnili streli in eksplozije? Kaj bo z afganistanskimi deklicami, ki hodijo v šole? In z mladimi ženskami, ki so v svojih poklicih začele dobivati lastno identiteto? Za talibe je to najhujši greh.

V Afganistanu je gotova edino negotovost. To pa ubije vsak smisel, ne samo vojne, ki se končuje, temveč tudi miru, ki to zagotovo ne bo. Se iz orbite vidi trpljenje te dežele? Iz afganistanskega prahu se vidijo zvezde. A kaj to pomaga? Afganistan je dovolj velik za večno vojno in tako zelo majhen, da mir v njem ne more pognati kolikor toliko močnih korenin.

Post

V torek se je začel deveti mesec islamskega koledarja oziroma ramazan. To bo eden najtežjih »svetih mesecev«, kot ga imenuje islamski svet, saj že drugič poteka pod temno senco pandemije in nezmanjšano grožnjo nevarnega virusa. Ko so lani prepovedali skupne molitve v džamijah, je bila večina ljudi prepričana, da bo do naslednje pomladi vse to minilo. Ko so tudi letos v večini islamskih držav ramazan pričakali s strogimi omejitvami zbiranja, pa se je v srca naselila tesnoba. Zdaj nihče več ne ve, do kdaj bo trajala kriza.

Muslimani se med ramazanom postijo, in to tako, da jutranji obrok pojedo pred sončnim vzhodom, večernega pa po tem, ko sonce zaide. To je eden od stebrov islama – poleg vere, molitve, usmiljenja in romanja.

Vlada Savdske Arabije je prejšnji teden objavila, da bodo na romanje v Meko lahko prišli samo imunizirani posamezniki, torej tisti, ki so bili cepljeni z obema odmerkoma cepiva ali z enim, ki so ga dobili najmanj 14 dni pred prihodom, ter tisti, ki so preboleli covid-19. Samo ti se bodo lahko udeleževali tudi molitev v Veliki džamiji v tem svetem mestu in Prerokovi mošeji v Medini.

Ergo ■ »Iskal sem in iskal, a nisem videl Boga,« je izjavil Gagarin, potem ko se je vrnil iz vesolja. Ta rahločutni vernik komunizma ni dejal, da Boga ni. Le on ga tam zgoraj ni videl.

A zdaj koronavirus uvaja ateistično globalno ureditev. Izenačil je vse vere, s tem ko je vsem na enak način odvzel množična praznovanja in skupne molitve. Prevladuje mikrob, in to v tolikšni meri, da je celo najbolj religiozne pripravil do tega, da bolj kot v božjo voljo zaupajo v cepivo. In tako so vse vere dobile še šesti steber – znanost.

Beethoven v Pekingu

Leto dni po zgodovinskem obisku Richarda Nixona, s katerim se je otajal led v kitajsko-ameriških odnosih, je Filadelfijski orkester dobil povabilo za gostovanje v Pekingu. To je bila izjemno pomembna kulturna misija in dirigent Eugene Ormandy je za to priložnost za osrednji del koncerta izbral Beethovnovo Peto simfonijo.

Govorimo o letu 1973. Še vedno je trajala velika kulturna revolucija. In čeprav so Kitajci v resnici oboževali Beethovna, Pete simfonije ni bilo mogoče izvesti v Pekingu. Zakaj? Zato, ker je bilo to delo velikega skladatelja posvečeno usodi, Jiang Qing, soproga voditelja Maa Zedonga in voditeljica »tolpe štirih«, ki je krojila zavest celotne nacije, pa ni verjela v usodo. Komunizem ne priznava usode, priznava samo nujnost.

Ormandy je moral v zadnjem trenutku spremeniti repertoar. Izvedli so Beethovnovo Šesto simfonijo, poimenovano Pastoralna. Primerno ideologiji države, v kateri so kmetje sestavljali dve tretjini prebivalstva.

O tem sta Jennifer R. Lin in Sharon Mullally posneli dokumentarni film Beethoven v Pekingu, ki so ga premierno prikazali v petek.

A film se ne osredotoča na Beethovna med Kitajci, temveč na Jiang Qing med reformatorji.

V okviru priprav na proslavo svojega 100. rojstnega dne je Komunistična partija Kitajske izdala lastno Kratko

zgodovino, v kateri so spremenili dosedanje stališče, da je imel Mao v 70 odstotkih prav, v 30 odstotkih pa je bil v zmoti. Napake voditelja so se nanašale na radikalni preobrat v levo in kitajsko partijsko vodstvo je dolgo poudarjalo, da je največja nevarnost prav agresivno levičarstvo, kakršno so Kitajci izkusili na lastni koži.

A zdaj, ne le da se nič več ne omenja Maovih napak, temveč se posredno rehabilitira tudi Jiang Qing, in to tako, da je bilo letos na tradicionalni dan mrtvih, ki ga slavijo 5. aprila, Kitajcem dovoljeno obiskati njen grob in tako počastiti njen spomin. Grob velikega reformatorja Zhaa Ziyanga, ki so ga s funkcije partijskega voditelja strmoglavili po tiananmenskem pokolu, pa je obkolila policija, tako da se mu ni mogel nihče približati.

Naj spomnimo: po Maovi smrti leta 1976 so bili Jiang Qing in preostali trije člani »tolpe štirih« razglašeni za glavne krivce za pregon skoraj 730.000 in usmrtitev blizu 35.000 nedolžnih ljudi. Jiang Qing je bila leta 1981 obsojena na smrtno kazen, katere izvršitev so preložili za dve leti, kar je v resnici pomenilo dosmrtno ječo. Ko so ji odkrili raka na grlu, je Jiang zavrnila zdravljenje, nato pa se je 14. maja 1991 obesila v kopalnici bolnišnice, kamor so je prepeljali iz zaporniške celice. To se je zgodilo le dva dneva pred obletnico začetka velike kulturne revolucije.

Ergo ■ Quo vadis, Kitajska? V partijski retoriki se že napoveduje nova kulturna revolucija. Mar je mogoče, da zgodovina ponavlja lastne napake?

Titanik

Nekako ni dobro zvenelo, ko je Bidnova administracija nove sankcije proti Rusiji uvedla prav na 109. obletnico tragedije Titanika. Že tako je celotno človeštvo na eni ladji in ni dober občutek, da lahko znova trčimo v vrh ledene gore. Spet se je izkazalo, da za vse ni dovolj reševalnih čolnov.

Ameriški izgon desetih ruskih diplomatov iz Washingtona, med katerimi so tudi predstavniki tajnih služb, je posredna pohvala ruskim obveščevalcem in hekerjem, ki jih je Biden obtožil, da jim je leta 2016 uspelo vplivati na predsedniške volitve. Mar ameriški predsednik v resnici verjame, da bo z oviranjem Moskve pri kupovanju novih porcij dolga predsednika Vladimirja Putina prisilil, da se bo odmaknil od Ukrajine ali izpustil Alekseja Navalnega? In ali je v resnici prepričan, da bo s sankcioniranjem šestih ruskih tehnoloških družb, ki tajne službe preskrbujejo z opremo za napade v kibernetskem prostoru, preprečil nove napade ruskih hekerjev?

Ergo ■

Zanimiv je krog, ki povezuje Gagarinov polet v vesolje in spopade pri kibernetskem grebenu. Biden je dan pred uvedbo sankcij telefoniral Putinu, da bi mu pojasnil, kaj se bo zgodilo, in menda sta »bila neposredna in sta se dobro razumela«. Še več – ameriški predsednik je celo predlagal, da bi se sestala, kot da so sankcije postale nekakšne spomladanske čestitke ali nova oblika povabila … pa menda ne na plovbo. S Titanikom?! Vsekakor bi bilo bolje, če bi Biden, Putin pa tudi kitajski predsednik Xi Jinping vsi skupaj malo odleteli v vesolje in si z vseh strani ogledali ta naš lepi planet. Premajhen za spopad. Dovolj velik, da se ga ljubi z vsem srcem in razumom.