ŠEPET NEVIDNEGA MORJA, DVANAJST TABLET SVINCA

7. DEL Ob koncu vsakega pisma vedno pridajam še obupan klic: Pišite! Pišite! Pišite! Pišite pogosto in veliko! ker mi domača beseda, pa čeprav cenzurirana in ponižana, manjka kot zrak v zatohlem močvirju. Ko mi na koncu dopisa razlagajo o domačih planinah in njivah, bi se najraje zjokal. A vseeno si želim tistih besed, ki mi božajo in obenem parajo srce, kot bi bili različne plati ene in iste medalje.

Kako me naši hribi spominjajo na pesmi, ki smo jih prepevali, ko smo bili kljub vsemu srečni, a se tega nismo zavedali, pa čeprav so te pesmi večkrat pomenile bridko slovo. Dekleta v idrijskem zaporu so pela Adijo, pa zdrava ostani, ko so se za dolgo poslavljale od svojih ljubljenih, fantje pa smo ob odho

du v vojsko ali izgnanstvo udarili Regiment po cesti gre in Kadar boš

na rajžo šel, pridi mi povedat. Te pesmi smo skušali zapeti v zaporu v Kopru in San Gimignanu, pa so nam pazniki grozili, da nas bodo poslali v osamitev, najbolj pa so ob našem prepevanju rjoveli v Rimu, kjer so bruhali gromke grožnje in napovedi hudega maščevanja. Sploh je bilo v Rimu najbolj napeto, ker je bil režim ogorčen nad našim silovitim uporom, za katerega so mislili, da so ga že ukrotili, pa se je šele razplamtel.

Bila nas je skupina Slovencev, ki nam iz različnih razlogov niso sodili v Trstu. O ustreljenih v Bazovici sem zvedel po prikritih namigih v pismih domačih, iz ilustriranih časopisov, ki so se izmuznili strogi kontroli, pa tudi iz v naglici izmenjanih besed med vsakodnevnimi zastraženimi sprehodi. Postopoma sem izsledil vsa štiri imena in ob vsakem sem se stresel.

A že med vožnjo v verigah po Apeninih sem zvedel za množične aretacije med tigrovci in takoj slutil najhujše. V Regini Coeli so tudi vsako noč pregledovali rešetke, ker je bilo zanje bistveno, da nas pripeljejo žive na proces. Nadalje je bilo prepovedano 'telegrairati', si torej v celicah preko zidov pošiljati skrivne Morsejeve ali čisto naše znake.

Vpitje tistih, ki so jih pretepali, je še poglobilo turobno vzdušje, oglasili so se tudi presunljivi kriki onih, ki niso zdržali in so izkoristili trenutek nepazljivosti, ko so jih vodili na zaslišanje ali v ambulanto mimo hodniških oken, da so si sami storili konec. Votli sunki, ki smo jih razpoznali s pretanjenim ušesom, so nam še dolgo odmevali. Eden tistih, ki mu je bilo rimsko okno v tretjem nadstropju edini izhod v zadušljivi stiski, je bil mladi Gropajc, ki ni zakrivil ničesar in bi ga zagotovo čakala mila kazen. Prav on, tako plašen in nežen, kot bi ne bil od tega sveta.

Rad bi spregovoril še o načrtnih provokacijah, ki smo jih bili deležni, ker so tesno vezane s pravkar zapisanim. Najbolj divji so bili, a le v besedah, v Regini Coeli, zdravje pa so mi uničili na zadnji postaji pred izpustitvijo, tisti ob šumenju nevidnega morja, prav tam, kjer je oblast dajala vtis strogega, a pravičnega očeta, a je bila najzahrbtnejša.

Ječarji so bili preinjeni izvedenci v raznovrstnih izzivanjih. Kot bi opravili posebne tečaje, se je v vseh jetnišnicah ponavljal enak vzorec, ki je težil k temu, da te duševno in telesno tako omehčajo, da lahko potem iz tebe izžamejo priznanje.

Tako so me pred zadnjim zaslišanjem pred izrekom sodbe posadili v drobno celico, ki smo jo poimenovali mehčalnica, ker nam bi morala dodobra zrahljati živce. Bila je dolga samo za dober pograd, široka pa toliko, da se je lahko človek komaj priplazil ob njem. Luč je seveda stalno brlela, vsake pol ure pa je vanjo prilomastil paznik, te grobo zbudil, glasno vpil, te večkrat opljuval in se ti zlobno režal v obraz, češ, saj ti ni pomoči, iz zapora te bomo odpeljali v krsti.

Sploh je v celicah vseh obiskanih zaporov dan in noč gorela predirna rumena luč, ki je že sama po sebi strah zbujajoča. Zaokrožila je sistem uničevanja telesa in duše.

V Kopru pa so me pred zaslišanjem posadili na brando v hodniku, ki je bila zelo ozka prav zato, da bi lahko mimo tebe korakal paznik in te silovito in načrtno boleče suval v boke.

V večnem mestu sem po dvajsetih mesecih stroge osamitve naposled na izzive odgovoril sam s skrajnim izzivom. Začel sem gladovno stavko, s katero sem zahteval takojšnji proces ob vzkliku: Saj imate mene, ki sem edini krivec! Tedaj se je režim prestrašil, saj si ni mogel dovoliti mrtvega pred odmevno sodbo, in mi ustregel. A se mi je zato tudi krvavo maščeval. Dobil sem najdaljšo kazen, dvajset let zapora, zato pa sem vsaj delno rešil druge, ki so bili kaznovani z veliko milejšimi obsodbami. Knjigo Dušana Jelinčiča Šepet nevidnega morja, dvanajst tablet svinca (Mladika, Trst) lahko za 17 evrov kupite v knjigarnah ali na spletni strani http://www.mladika.com.