Milijarde, ki bi jih lahko bolje izkoristili

Z načrtom za okrevanje so bila spet preslišana mnenja stroke, da bi morali precej več vlagati v pamet, usmerjeno v prihodnost.

Slovenija je skoraj sočasno s tridesetim rojstnim dnevom – in na začetku drugega predsedovanja svetu EU – dobila tudi diplomatsko darilo evropske komisije: v obliki pozitivnega mnenja k našemu načrtu za okrevanje in odpornost. Ob obisku »evropske vlade« v državi, ki ji je za pol leta zaupano krmarjenje evropske barke, je to bila seveda pričakovana in gotovo že prej dobro usklajena poteza.

Vladajoča politika pozitivno mnenje Bruslja seveda predstavlja kot uspeh. Če na načrt pogledamo skozi očala državljanov, ki jim ni vseeno, v katero smer in kako hitro se bo razvijala naša država za večjo blaginjo njenih prebivalcev, pa potrjeni dokument vzbuja mešane občutke in ostaja vtis, da gre za neizkoriščeno priložnost. Evropska sredstva so nam tokrat res radodarno na voljo: z 1,8 milijarde evrov nepovratnih sredstev in dobrimi 700 milijoni ugodnih posojil je mogoče zagnati živahen razvojni cikel. Tudi časovni okvir je primeren: Evropa začenja odboj po epidemiji, nova digitalna in zelena paradigma je v polnem zamahu. Zdaj je čas, ko se karte delijo na novo, uspešna uporaba novega znanja in tehnologij bo naredila razliko med zmagovalci in poraženci. A kot kaže, so bila pri nas spet preslišana mnenja stroke, da bi morali precej več vlagati v pamet, usmerjeno v prihodnost. Torej v raziskave in razvoj, digitalizacijo, pospeševanje inovacij, preusposabljanje in druga področja, kjer zdaj zaostajamo že za evropskim povprečjem, kaj šele za vodilnimi in tehnološko naprednimi državami sveta.

Naš načrt, ki je nastajal v precej ozkem krogu, brez širšega sodelovanja javnosti – pogrešali smo tudi večji in glasnejši angažma gospodarskih združenj – tako zdaj za las izpolnjuje priporočila komisije (vsaj 20 odstotkov za digitalno in 35 odstotkov za zeleno preobrazbo) in je sicer zadostil formalnim pogojem iz Bruslja. A nič več kot to. Naš glavni razvojni dokument tega desetletja je tako le povprečen. Za bolj ambiciozno postavljene cilje, z bolj strateškim pogledom na slovenski preboj med najrazvitejše v časovni perspektivi desetletja ali dveh vnaprej, pa je tudi tokrat zmanjkalo politične volje, projektov in pripravljenosti za globlje spremembe v razvojno smer.