Podlistek NA PREPIHU
20. DEL
»Okej … Torej naprej!« sem zaklical.
A pojavilo se je vprašanje, kam je treba, da bo res naprej. Spomnil sem se, da nas je navigacija tu zmedla že pred leti, in tudi zdaj se je nekaj časa vrtela okoli svoje osi ter mi na telefonu risala zdaj eno, zdaj drugo cesto, ki ju v naravi nikakor nisem našel. Izgledalo je, da je imela napravica vrisano neko prastaro infrastrukturo, ki jo je človeška roka že preuredila v povsem drugačno pokrajino. Na koncu sva le locirala smer, kamor sva morala oditi.
A sprva mehka gozdna pot se je nekaj ovinkov naprej prelevila v kamnito katastrofo, polno grobega grušča. Tokrat je s kolesa moral sestopiti tudi Jan, ki pa ob tem – v
nasprotju z mano – ni izgubil radoživosti.
»Evo, spoštovani gledalci, kot kaže navigacija, je to najbolje utrjena cesta iz Ljubljane v Razdrto.«
»Ti se kar zezaj!« sem zarobantil, »še malo, pa ti bom tule izdihnil, in ni šans, da danes vidiva Nanos drugače kot zgolj od spodaj.«
Jan se je še naprej prijazno smejal, potem pa me le pogledal od strani, če slučajno mislim resno. Pokimal sem.
»Trpim kot Kristus. Že tisto prej je bilo na meji mojih zmogljivosti. Tole je pa že globoko čez.«
Moral sem priznati na glas, da je postalo resnično. Preprosto nisem bil dovolj pripravljen za kolesarjenje, kombinirano s potiskanjem kolesa po precej neugodnem terenu, ki se mu je samo v teoriji reklo cesta. Če mi je prej mišice spremenilo v plastelin, mi jih je zdaj še dodobra razbelilo. Bil sem v resni dilemi, ali bom od Razdrtega sploh zmogel še kaj.
Na koncu sva se le prebila do naslednje vasi in Šmihel pod Nanosom sem skoraj prebral kot Nebesa pod Triglavom. Končno se je razkrila prava cesta, ki naju je potegnila naprej, skozi valovito pokrajino, tam pa sva skrenila z idealne poti ter pikirala neposredno na magistralno cesto, kjer se je v nekem hišnem vogalu stiskala majhna trgovina.
Jan si je nadel bandano, standardno športno nadomestilo maske, stopil noter in mi kupil liter sadnega soka, ki sem mu v bližnji senci hitro prišel do dna. Nekaj časa sem mižal, da sem spet prišel k sebi, čakal sem, da sadni sladkor butne v mojo kri, potem pa se ozrl proti Nanosu ter se spogledal z njim kot David z Goljatom.
Pojedel sem skromno malico, ki sem jo slučajno vzel s seboj – ah, saj za tak potep pa res ne potrebujem dodatne hrane, sem bil pameten še dan poprej! – pretegnil noge in notranjo dramo poudaril z globokimi besedami: »Težka bo!« Jan je modro molčal.
Spet sva se spravila na kolesa in se zapeljala tiste zadnje kilometre do Razdrtega in potem na vrh naselja do parkirišča, kjer je standardno izhodišče za vzpon na vrh.
»Evo, zdaj sva na tretjini današnjega izleta!« sem vzkliknil.
»Kako si pa to izračunal?« se je Jan takoj odzval, saj ga že dolgo navdušujejo matematični izzivi vseh vrst.
Spomnim se, da mi je pred časom povedal za neki res razburljiv logični problem, ki celovito odraža tudi njegovo življenjsko filozofijo na tem področju.
Izhodišče je naslednje: Imamo dva zapornika, ki sta že dolgo zaprta. Pojavi se možnost, da bi odšla iz zapora, in sicer tako, da rešita nalogo v zvezi s ključem, skritim pod določenim poljem na šahovnici. Na vsakem polju je kovanec, ki je nanj položen bodisi s cifro ali grbom navzgor. Imamo torej 64 kovancev za 64 polj, postavljenih v poljubnem redu.
Naloga pa gre takole. Prvi zapornik gre lahko v prostor, kjer je šahovnica, in ima pravico na njej obrniti samo en kovanec. Za njim gre lahko v isti prostor še drugi in mora iz položaja kovancev na šahovnici ugotoviti, pod katerim poljem je ključ. Če mu to uspe, sme vzeti ključ. Skupaj s prvim zapornikom lahko odkleneta vrata in odideta na prostost.
Ko mi je povedal za to uganko, sem čakal na nadaljevanje.
Ni ga bilo.
»Čakaj,« sem rekel, »to je vse?« Pokimal je.
»Samo en kovanec lahko premakne? Od štiriinšestdesetih?« »Da.«
»In ti so razporejeni brez reda, povsem naključno?«
»Tako.«
Ni mi bilo jasno, kako se sploh lotiti te naloge.
»Ne pozabi, da se lahko pred nalogo, pri kateri so jima znana pravila, uskladita okoli tega, kaj bosta naredila.«