Rojstvo kriptokmetovalcev
Chia coin Kriptovaluta, katere novi način delovanja že povzroča rast cen trdih diskov
Chia coin – kriptovaluta, katere novi način delovanja že povzroča rast cen trdih diskov.
Stereotipne rudarske farme kriptokovancev sestavljajo brezštevilne omare, polne grafičnih kartic, ki v kakšni kitajski luknji brnijo na poceni elektriki iz premogovnih elektrarn. Toda ponekod klasična računska vezja za rudarjenje že nadomešča na videz nenavadna računalniška komponenta: shrambe podatkov. Nova razvpita kriptovaluta chia coin se namreč prideluje z rabo prostega dela trdih diskov ali pogonov SSD. Dobesedno – prideluje.
Za sestavljavce lastnih PC-računalnikov je letošnje poletje eno bolj žalostnih v zgodovini. Čeprav smo videli lansiranje navdušujoče generacije centralnih procesorjev in graičnih kartic, je velika večina modelov na trgu bodisi nedosegljivih bodisi imajo tako grozljivo navite cene, da se nadobudni kupec ob pogledu na cenike lahko samo razjoče. Graične kartice z nazivno ceno štiristotih evrov je še vedno skoraj nemogoče dobiti pod tisočakom. V drugi polovici junija se je trend rasti cen naposled začel obračati, predvsem zaradi kitajskega izgona kriptorudarjev in posledičnega padca privlačnosti kriptovalut. Toda analitiki so si edini, da letos normalnih cen računalniških komponent še ne bomo videli in se bo položaj verjetno normaliziral šele sredi prihodnjega leta.
Videti je, da se bo do takrat ponekod še celo zaostroval, kajti napoveduje se novo pomanjkanje: tokrat na področju shramb podatkov, se pravi klasičnih trdih diskov (HDD) in polprevodniških pogonov SSD. In znova so posredi kriptovalute. Toda tokrat ne bitcoin ali ether, temveč rosno novi chia coin, ki so ga uradno lansirali šele letošnjega maja. Ker je pri zbiranju teh kovancev pomembno imeti kar se da veliko terabajtov prostega podatkovnega prostora, so rudarji, pardon, pridelovalci že napadli trgovine z diski in v Aziji že povzročili nihanja trga. Medtem ko si v Western Digitalu, Seagatu in drugih proizvajalcih podatkovnih shramb zaradi povečane prodaje veselo manejo roke, pa je navadni človek postavljen pred še bolj kaotično sliko trga. Kdor kupuje prenosni računalnik, naj to stori čim prej, ker gredo cene že navzgor!
Blok za blokom
Da bi razumeli, za kaj pri vsem skupaj gre, je treba najprej poznati osnove sistemov veriženja blokov oziroma s tujko blockchaina. Njihova osnovna premisa je, da je verigam podatkovnih blokov mogoče zgolj dodajati nove bloke, medtem ko prejšnjih ne moremo spreminjati. Tako dobimo nespremenljivo zaporedje podatkov, ki ga je mogoče koristno uporabiti – na primer kot zdravstveno evidenco ali pa zapis zgodovine bančnih transakcij, kar je podlaga za kriptovalute. Dejanska zanesljiva izvedba tovrstnega mehanizma pa odpade na zapletene matematične prijeme šifriranja in porazdeljenega procesiranja, ki morajo zagotoviti, da v resnici ne nastajajo nedovoljene spremembe v verigah.
Najbolj enostaven primer takšnega delovanja je bitcoin: da se izvede določena transakcija in se torej verigi priključi nov blok, mora cela vrsta naključnih sodelujočih računalnikov v omrežju (tehnično jim pravimo overovitelji) sprocesirati množico šifrirnih nalog, za kar potem kot nagrado dobijo tudi nove kovance. Ker gre za računsko zahtevne algoritme, to pomeni znatno obremenitev za sodelujoče računalnike, kar je poglavitni vzrok za razvpito energijsko potratnost omrežja bitcoin. Ta porabi toliko elektrike kot srednje velika evropska država. Ali, denimo, Argentina.
Toda bitcoinov pristop je zgolj eden od več možnih; pravimo mu dokaz dela ali proof of work. V resnici takšna procesna zahtevnost ni obvezna, saj v osnovi za varnost sistema blockchain ni najbolj odgovoren šifrirni algoritem, temveč tisti za porazdeljeno procesiranje. Tudi omrežja proof of work je mogoče pretentati in zlorabiti, če napadalec prevzame večino overoviteljev, kar se zgodi pri »napadu z 51 odstotki«. Snovalci sistemov veriženja blokov morajo torej dognati način, kako preračunavanje dodajanja novih blokov tako razpršiti, da ga nikoli ne bi mogel imeti v oblasti en sam akter. Pristop z dokazovanjem dela poskuša to enostavno doseči tako, da zahteva gromozanske procesne zmogljivosti.
Farmerji namesto rudarjev
Zaradi energijske potratnosti pristopa proof of work poskušajo inženirji in programerji že desetletje iznajti varčnejše načine. Poglavitna alternativa je tista z dokazovanjem deleža ali proof of stake. Ta od sodelujočih overoviteljev zahteva določen vložek oziroma posest kriptožetonov, zaradi česar bi potencialni napadalec moral imeti v lasti večino blokov v blockhainu, če bi želel izvesti zlorabo sistema. Zamisel je energijsko
Tudi pri kriptovaluti chia imajo akterji z večjim vložkom večje možnosti za zaslužek.
občutno varčnejša od dokazovanja dela, in sicer za razred ali dva glede velikosti. Najbolj poznana platforma, ki poskuša letos preiti na proof of stake, je Ethereum. Njeni skrbniki predvidevajo, da bi lahko po prehodu omrežje porabilo celo stokrat manj elektrike kot doslej. Toda programsko gre za zelo zahtevno izvedbo, ki je, po besedah glavnih inženirjev, »vselej tri mesece proč«.
Drugačno idejo pa je uporabil sloviti ameriški programer Bram Cohen, ki ga najbolj poznamo kot avtorja razvpitega protokola BitTorrent, ta dandanes poganja večino razpršenega deljenja datotek po spletu. Leta 2017 je zastavil blockchainovsko omrežje Chia z naslednjo premiso, ki je bila v akademskih krogih sicer prvič omenjena leta 2013: overovitelji bi svojo kredibilnost dokazovali z zastavkom prostora na disku, kar imenujemo proof of space. Na papirju gre prav tako za energijsko občutno varčnejše delovanje od onega pri dokazovanju dela, zaradi česar se platforma Chia vztrajno oglašuje kot »zelena«. Toda lansiranje same kriptovalute, chia coina v letošnjem maju za navadne ljudi ni bilo vesela novica. Že marca so karierni rudarji kriptovalut ob začetku pridelave kovancev obremenili trgovine in aprila so o pomanjkanju poročali v več azijskih državah.
Digitalne njive
Način delovanja blockchaina Chia je naslednji. Sodelujoči za pridelavo najprej odredi prazen del svojih podatkovnih shramb. Algoritem prostor »poseje« s šifrirnimi zaporedji v procesu, ki mu pravijo plotting. Ko omrežje sproži zahtevek po novem kovancu, se na posejanem prostoru napravi poizvedba, ali je skupek števil najbliže iskani sekvenci. To pomeni, da ima overovitelj z večjo količino temu namenjenega prostora večjo možnost, da bo pridobil nov kovanec. Tudi pri kriptovaluti chia gre torej za podobno tekmovalno dinamiko kot pri večini drugih kriptovalut: akterji z večjim vložkom imajo večje možnosti za zaslužek. To pa znova sproža podivjano nabavo potrebnih strojnih zmogljivosti – le da tokrat na tnalu niso čipi, temveč diski.
Aluzija na kmetovanje preveva vso platformo: sodelujoči niso rudarji, temveč kmetovalci oziroma farmers. Tudi ime chia izvira neposredno od srednjeameriške rastline z užitnimi semeni, ki so v zadnjem času postala še eno razvpito »superživilo«. Toda ta hip še ni povsem jasno, kako »zelena« je v resnici ta platforma veriženja blokov, saj gola poraba elektrike ni edini del enačbe. Vse bolj spoznavamo, da takšno kmetovanje močno obremenjuje pogone SSD, ki jih pridelovalci zaradi hitrosti uporabijo v prvi fazi, sejanju števil, nato pa zapolnjen prostor prenesejo na magnetni disk (HDD), kjer čaka na skeniranje oziroma poizvedbo. Postopek je za naprave SSD problematičen, ker imajo polprevodniške celice, ki sestavljajo njihov pomnilnik, omejeno število zapisov, preden začno odpovedovati. Prvi testi kažejo, da je mogoče manjše pogone, se pravi pod enim terabajtom velikosti, s pridelavo kovancev chia uničiti že v dveh mesecih.
Tera, peta, eksa!
Zapisano pomeni, da chia v resnici ni neka ljudska kriptovaluta, ki jo lahko vsakdo sam po malem prideluje v prostem času, čeprav se včasih tako oglašuje. Vprašanje je, ali je smiselno temu nameniti pogon SSD, ker mu dejavnost brez dvoma skrajša življenjsko dobo. Po drugi strani imajo domači računalniki premalo prostora na klasičnih magnetnih diskih, da bi bili lahko konkurenčni profesionalcem, ki so doslej temu po svetu skupno namenili že več deset eksabajtov prostornine. To je deset na osemnajsto potenco. V maju in juniju so kapacitete rasle eksponentno, kje se bo norija ustavila, pa ta hip še ni jasno. Odgovora na to, ali gre za začasno stvar ali zagon resnično nove generacije kriptovalut, tako še nimamo. Zanj bo treba dlje časa spremljati tudi nihanje same valute in njen položaj glede na preostale igralce na trgu.
Praktične posledice pa so v tem trenutku naslednje: cene podatkovnih shramb v maloprodaji so spomladi že zrasle za okoli deset odstotkov, medtem ko je diske HDD večjih kapacitet – od osem terabajtov navzgor – že zelo težko dobiti. Kdor načrtuje nakup novega računalnika, naj to vsekakor stori čim prej. Gotovo pa si zdaj ploskajo tisti, ki so vlagali v delnice proizvajalcev diskov, kajti tečaji prav tako kažejo strmo navzgor. V Seagatu in Western Digitalu so že poudarili, da v odgovor na situacijo izvajajo prilagoditve proizvodnje, saj je povpraševanje v letošnjem aprilu samo v Evropi poskočilo za več kot sto odstotkov glede na leto prej. Vsega hudega vajeni uporabniki pa lahko upamo vsaj na to, da bo po zasičenju trga na vrsti padec cen. Če bi vedeli, kdaj, bi to prodajali.
• Omrežje Chia je vzpostavil ameriški programer Bram Cohen, sicer tudi avtor protokola BitTorrent.
• Novost je, da overovitelj kredibilnost dokazuje z zastavkom prostora na disku.
• Kmalu po začetku delovanja so cene diskov v maloprodaji zrasle za okoli deset odstotkov.
Prvi testi kažejo, da je mogoče diske SSD s pridelavo kovancev chia uničiti že v dveh mesecih.