Spomin in pozaba v prostoru
Raziskovalnoumetniški kolektiv, ki preizprašuje naš odnos do javnega prostora, njegovih funkcij in možnosti
Tako kot ruševine, ki so bile vedno najbolj na udaru ideologij in politike, so tudi nonumenti odličen lakmusov papir družbenega odnosa do prostora in časa.
Miloš Kosec
Naš namen je pokazati na škrbine v prostoru, jih narediti vidne in o njih razmisliti – o vsaki na specifičen, poetičen način, da bi lahko prihodnost prostora mislili na novo, drugače.
Nika Grabar
Naš cilj je mapirati nonumente ter naslavljati prelome v njihovi zgodovini, pri tem pa interdisciplinarno odpirati prostor za različne, tudi nasprotujoče si poglede nanje.
Neja Tomšič
Raziskovalno-umetniški kolektiv Nonument Group, ki ga danes sestavljajo Neja Tomšič, Martin Bricelj Baraga, Nika Grabar in Miloš Kosec, se prek umetniških intervencij in mapiranja
nonumentov – arhitekture, spomenikov, infrastrukture in javnih prostorov, katerih funkcija in pomen sta se skozi čas preobrazila zaradi družbenopolitičnih sprememb – »ukvarja s procesi spomina in pozabe v prostoru«. Njihovo dosedanje delovanje je poleg razstave Razstava
je na terenu, ki si jo lahko do 25. julija ogledate v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje, zbrano tudi v nedavno izdani monografiji Nonument (MoTA, 2020).
Kot povzema Nika Grabar, ob vprašanjih o spremembi funkcije in pomena »neizogibno odpiramo vprašanje pozabe. Ker gre za javni prostor, s tem izpostavljamo ne le dileme kolektivnega spomina, temveč govorimo tudi o hrbtni strani istega – o kolektivni pozabi. Nonumenti so torej nekakšni pozabniki.« Ob tem je – kot dodaja Miloš Kosec – ključno dejstvo, da se »v njihovem dolgem trajanju onkraj uporabe, za katero so bili zamišljeni in zgrajeni, pri nonumentih srečujeta dva narativa: obvladovanje prostora in obenem obvladovanje časa. Tako kot ruševine, ki so bile ravno zaradi svoje odprtosti in retorične gostobesednosti o toku zgodovine vedno najbolj na udaru ideologij in politike, so tudi nonumenti odličen lakmusov papir družbenega odnosa do prostora in časa.«
S kakšnim ciljem in vodili ste leta 2011 osnovali kolektiv Nonument Group?
Neja Tomšič: Nonument je sprva nastal kot iniciativa, ki sva jo z Martinom Bricljem Barago zastavila kot neformalno raziskovalno spletno platformo znotraj MoTE – Muzeja tranzitornih umetnosti in kot široko interesno področje, znotraj katerega smo razmišljali o javnem prostoru, spomenikih prihodnosti in o tem, kakšni monumenti bi lahko v sedanjosti – in predvsem v prihodnosti – nosili simbolni pomen za skupnosti. To polje se je zožilo z našo prvo umetniško akcijo, ko sem med rezidenčnim bivanjem v Baltimoru tamkajšnjo McKeldinovo fontano prepoznala kot nonument. Ta javni prostor, monument in fontana v enem, je bil eden od redkih prostorov v mestu, kjer so se prebivalci zadrževali in ga uporabljali na najrazličnejše načine. Ob tem je predstavljal tudi tako imenovani designated free speech zone, kjer so se začeli številni protesti, hkrati se je kot že drugi primer brutalizma v središču mesta znašel na seznamu za čimprejšnje rušenje (pred tem je bil porušen Mechanical Theatre, kjer še danes zeva gradbena jama). Fontano smo prepoznali kot nonument, saj je obtičala v času in hkrati okrog sebe zbirala različne skupnosti – v mestu je imela za ljudi velik pomen. Fontano so nato porušili in uspelo nam jo je ohraniti zgolj virtualno, saj smo jo v dejanski velikosti rekonstruirali z aplikacijo
Nonument01, ki omogoča, da se po fontani sprehodimo in srečujemo predmete, ki lahko sprožijo videoposnetke pričevanj različnih skupnosti, ljudi, ki so bili z njo povezani. Zatem smo s tedanjo ekipo MoTE zasnovali projekt MAPS – Mapping and Archiving Public
Spaces, katerega cilj je bil v šestih državah mapirati, dokumentirati in arhivirati nonumente, izbrane med njimi smo tudi videodokumentirali, tridimenzionalno skenirali in na njih organizirali umetniške akcije.
Projektu sta se pridružila tudi Nika Grabar in Miloš Kosec, in tako se je sčasoma oblikoval Nonument Group, kakršen je danes; naš cilj je mapirati nonumente ter skozi raziskavo in umetniške akcije naslavljati prelome v njihovi zgodovini, pri tem pa interdisciplinarno odpirati prostor za različne, tudi nasprotujoče si poglede nanje – pokazati, kako še vedno živijo. Osebno me zanima tudi odpiranje razumevanja arhiva, zapisovanje spregledanih zgodb in zgodovine ter prepletanje raziskovalnega in umetniškega dela, saj menim, da takšna presečišča omogočajo – in spodbujajo – spremembe v dojemanju prostorov, ki nas obdajajo, in njihovega pomena.
Ste pri izrazu nonument torej izhajali iz diskurza, ki ga Nika Grabar povzema kot 'nonument ni le besedna igra, temveč gre pri tovrstnem opredeljevanju za razkrivanje polemičnih pomenov in problematičnih preteklosti'? Martin Bricelj Baraga:
V začetku je šlo le za neologizem, besedno igro, ki besedo monument navidezno negira, a s tem odpira. Lahko se bere kot non-existing monument, monument, ki to ni – ali pa zgolj nonument. Pozneje – ob prvem simpoziju in predvsem ob sodelovanju z Niko – smo izrazu dodali deinicijo.
Nika Grabar: Beseda nonument se z omenjenimi projekti ali s knjigo ne pojavlja prvič; leta 1975 jo je v navezavi na delo Gordona Matte-Clarka uporabila že Nancy Spector; v neposredni bližini Centra Pompidou, ki so ga takrat gradili, je umetnik izvotlil volumen dveh hiš iz 17. stoletja. Delo Conical Intersect, presečišče dveh praznin, je imelo omejen rok trajanja – hiši sta bili namreč predvideni za rušenje. Nancy Spector je delo označila za antimonument ali nonument. Beseda je bila leta 2014 tudi izhodišče za razstavo v Muzeju sodobne umetnosti v Barceloni, kjer je bilo poleg objektov za vsakodnevno uporabo mogoče videti tudi reinterpretacije monumentalnih objektov skozi umetniške prakse. V obeh primerih lahko rečemo, da gre za raziskovanje na presečišču javnega prostora in umetniških praks – in to se odraža v jeziku.
Raziskovanje in mapiranje nonumentov – tako pri nas kot v tujini – gotovo pomeni tudi mapiranje našega odnosa do javnega prostora in diskurzov, ki ga naseljujejo. Miloš Kosec:
Ena od osnovnih predpostavk našega delovanja je, da pri na videz opustelih, neuporabnih, odsluženih in izbrisanih prostorih ne gre preprosto za to, da jim najdemo nove funkcije ali da jih obnovimo. Takšni prostori pogosto že imajo mnoge funkcije – tako pozitivne kot negativne –, saj so zbirališča, zatočišča, prostori fascinacij, raziskovanj, vizualne dominante ... Vendar gre za neformalne, pogosto celo zasebne in družbeno nepriznane funkcije. Mapiranje nonumentov je poskus, da takšne prostore postavimo tudi na kolektivni zemljevid in s tem ne izpostavimo le bolj ali manj slavne preteklosti ali morebitne prihodnosti, temveč tudi sedanjost – prostore, kakršni so tu in zdaj, in ljudi, ki jih uporabljajo. Nonumenti običajno ne odgovarjajo uradnim kriterijem funkcije, lepote in vrednosti, zato so pogosto izbrisani, preurejeni in predelani; mi pa poskušamo reči Toliko slabše za kriterije! in razmišljamo, kako jih prilagoditi vitalnim, dinamičnim in fascinantnim prostorom zunaj uradnih zemljevidov.
Ali prostorska politika neposredno vpliva tudi na oblikovanje in uveljavitev dominantnih (zgodovinskih) narativov? Kot je zapisala Elke Krasny, 'monumenti javni prostor povezujejo z javnim spominom. Predstavljajo spomin v njegovi fizični, zgrajeni obliki'. Miloš Kosec:
Obvladovanje prostora je bilo – in še vedno je – eden od ultimativnih izrazov moči. Pri nonumentih je zanimivo to, da se v njihovem dolgem trajanju onkraj uporabe, za katero so bili zamišljeni in zgrajeni, srečujeta dva narativa: obvladovanje prostora in obenem obvladovanje časa. Tako kot ruševine, ki so bile ravno zaradi svoje odprtosti in retorične gostobesednosti o toku zgodovine vedno najbolj na udaru ideologij in politike, so tudi nonumenti odličen lakmusov papir družbenega odnosa do prostora in časa. Gradnja je zaradi velikega inančnega, političnega, tehničnega in organizacijskega napora, ki ga zahteva, vedno izraz moči. Pogosto pa pozabljamo, da je enako zahteven tudi proces rušenja in izbrisa. Ne gre samo za stroje in ljudi, ki jih potrebujemo za rušenje, ampak predvsem za družbeno moč, ki takšno rušenje dopusti ali ga celo zahteva. Zato je lahko parkirišče na mestu nekdanje stavbe ali pa travnik na mestu nekdanjega spomenika enako arogantna manifestacija moči kot nebotičnik, ki se dviga k nebu. Kaj bi lahko bolj očitno demonstriralo popolno oblast nad prostorom, kot na primer prazna gradbena parcela na mestu zaščitenega Plečnikovega stadiona?
Kako se torej – tako lokalno kot globalno – danes kaže naš odnos do javnega prostora? Miloš Kosec:
V globalnem smislu živimo v času, ko je javni prostor v defenzivi, v umiku pred prevlado zasebnega interesa in prostora kot investicije. To je lastnost tako postsocialističnih družb kot starega kapitalističnega Zahoda in razvijajočih se držav drugega in tretjega sveta. Speciični in kulturno pogojeni so kvečjemu posamezni načini, kako posamezne družbe glede na svoje kulturne usedline in zgodovinske izkušnje reagirajo na to neoliberalno plimo. V Sloveniji se nenehno spopadamo z diskontinuitetami: s periodičnimi izkušnjami poskusov poenostavljanja in posploševanja zgodovinskih (in s tem tudi prostorskih) izkušenj, kar po navadi pomeni zametovanje ravnokar minulega in čaščenje domnevno boljšega, starejšega. V devetdesetih je bilo tako razširjeno omalovaževanje modernizma kot 'socialističnega' minimalnega standarda, danes pa vse bolj odkrivamo, da bi med drugim tudi krizo ob izbruhu pandemije mnogi bistveno slabše preživeli brez družbenih servisov, parkov, igrišč, balkonov in rekreacijske infrastrukture 'socialističnih' sosesk. To so stvari, ki se v današnjih manjših, razdrobljenih in špekulativnih naseljih skoraj več ne gradijo. Vendar pa projekt Nonument ni osredotočen samo na modernizem ali obdobje socializma pri nas, ampak vztraja ravno pri zavračanju preprostih, enoplastnih narativov.
'Funkcija Nonumenta torej ni v romantičnem izginjanju ruševine, ampak je povezana z delovanjem anomalije – nonumenti so hkrati zapuščeni teritoriji, a odprti prostori, oprti za vsakovrstne zasedbe, širitve mej javnega in razmišljanje o tem, kaj bi lahko vse bilo, namesto tega, kar je,' ste zapisali. Je v našem prostoru takšno dojemanje prostora dovolj ukoreninjeno ali ga je zamenjala misel, da mora odprtost, potencialnost ali ničnost zamenjati določenost?
Miloš Kosec:
Vsaka družba na upravičenost nekega podviga gleda skozi svoje trenutne potrebe. Dom za starejše občane bi se srednjeveškim naročnikom zdel nesmiseln, tako kot bi se županu iz 20. stoletja zdelo nesmiselno investirati v večstoletno gradnjo ogromne katedrale, katere dokončanja ne bo doživel. In vendar imata obe vrsti stavb svojo spreminjajočo se uporabnost tudi zatem, ko njunih naročnikov in graditeljev ni več. Zato je absurdno, da v družbi, ki se počasi začenja zavedati pomena ne samo novih gradenj, ampak tudi okoljsko in socialno odgovornih prenov, vzdrževanja, ohranjanja in ne nazadnje tudi recikliranja stavb, še ne znamo operirati z odprtostjo, prilagodljivostjo, nedoločenostjo. Kaj je dolgoročno bolj ekološko in uporabno: stavba, idealno zasnovana za natančno funkcijo, ki morda že čez desetletje ne bo več potrebna, ali hiša, ki je samo splet različno velikih prostorov in jo skozi stoletja lahko prilagajamo različnim uporabam? Centri naših mest so polni hiš in ulic, ki so bile zgrajene za že davno odslužene funkcije in naročnike, pa kljub temu bolje kot mnogokatere sodobne zgradbe opravljajo nove funkcije. Danes znamo graditi dobro, slikovito in ekološko, manj pa smo spretni pri vprašanjih prilagajanja, improvizacije in naseljevanja obstoječega; prav nedoločenost in odprtost mnogokrat umanjkata tako pri prenovah in revitalizacijah kot pri novih gradnjah.
Ob razstavi v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje ste izdali tudi svojo prvo monografijo – ste v njej hoteli podati pregled dosedanjih raziskav in akcij kolektiva, nekako položiti temelje? Martin Bricelj Baraga:
Ja, naša prva publikacija Nonument je uvod v razumevanje tega koncepta in projekta, hkrati pa je zasnovana kot uvod v termin nonument, pregled osnovnih vsebinskih vprašanj, s katerimi se ukvarjamo, predstavitev nekaterih umetniških akcij, pa tudi šestih primerov, ki smo jih raziskovali do zdaj. Uredniško je bila zasnovana kot skupinsko delo vseh članov kolektiva v sodelovanju z mnogimi raziskovalci, teoretiki in oblikovalcem Damjanom Iličem, razdeljena pa je na tri dele; uvodnemu teoretskemu delu sledita eseja o McKeldinovi fontani in Nonumentovi akciji na Pionirski progi, v zaključku pa raziskovalci iz Avstrije, Češke, Slovenije, Srbije, Bolgarije in Cipra predstavijo šest referenčnih nonumentov. Ob tem je knjiga ovita v zemljevid 120 nonumentov iz omenjenih držav, ki smo jih raziskali in mapirali v okviru projekta Maps.
Nika Grabar:
S knjigo smo, kot rečeno, hoteli predvsem opredeliti termin in pojasniti, kako in zakaj ga sami razumemo in uporabljamo danes, hkrati smo želeli predstaviti različne načine delovanja in širok nabor tem, ki se z nonumenti povezujejo. Pri tem se pokaže, da so polemike našega prostora sorodne številnim drugim v mednarodnem kontekstu, da je erozija nacionalne oziroma socialne države več kot očitna tudi v javnem prostoru in da je vprašanje reprezentacije s tem neizogibno povezano. Kolektivna pozaba povezuje vzhod in zahod, sever in jug na globalni ravni, predvsem pa nas sooča s sistemskimi napakami in krivicami družbenega razvoja v 19. in 20. stoletju. Delovanje kolektiva Nonument Group krivic in napak sicer ne namerava popravljati, za to nimamo dovolj moči; naš namen je pokazati na škrbine v prostoru, jih predvsem narediti vidne in o njih razmisliti – o vsaki na speciičen, poetičen način, da bi lahko prihodnost prostora mislili na novo, drugače. Knjiga je pri tem zgolj še en poskus v papirnati obliki, zavedamo pa se, da dokončnih odgovorov ni.