Digitalna in zelena revolucija za politično evolucijo
Revolucija da, toda vsebinsko prava revolucija, za – pa naj se sliši še tako paradoksalno – evolucijo ... Najsi daje kakšna politika vtis, da se (svet) vrti v krogu ali celo stopa zadenjsko, po skoraj poldrugem letu dni pandemije smo se družbenoekonomsko opazno spremenili in odrinili, kar »revolucionarno« pomaknili naprej. Vsaj francoski sociolog Jean Viard je prepričan, da je tako, ko pa je, kakor ga citirajo v domačih medijih, zaradi novega koronavirusa najmanj 15 odstotkov Francozov spremenilo življenjski slog. Nekateri so se odločili za drugo službo ali vsaj delovišče, neredki so se zaradi dela stalno preselili iz mesta na podeželje ali ob morje, še tretji so zamenjali partnerja, mnogi so posadili drevo, Viard pa je napisal še eno knjigo: La révolution que l'on attendait est arrivée. Dočakali smo revolucijo, predvsem digitalni in zeleni prevrat.
Še vsaka revolucija, ki smo jo čakali, morda celo klicali, in je prišla (spontano), je odnesla nemalo slabega in dobrega, a prinesla tudi. Novi koronavirus, na primer, o katerem ne nehamo govoriti, širi bolečino in smrt, strah pred izgubo in osamljenost, toda hkrati poraja marsikaj spodbudnega: spremenil je pogled Francozov na življenje, sploh potrošnjo in nakupovanje, na čas, ki ga preživijo z bližnjimi, na ruralno v povezavi z urbanim ter nič manj na delo na daljavo. Po raziskavi, ki so jo pred nedavnim opravili na inštitutu Elabe, se želi po dobrem letu dni opravljanja službenih obveznosti na doma le slaba tretjina zaposlenih profesionalno docela vrniti v predpandemične tirnice. Za preostalo večino je najboljša rešitev fleksibilen model: dva dni delajo radi doma, tri pa v pisarni.
Če zavrtimo čas nazaj v leto 2019, potem je jasno, da so takrat o službah zunaj klasičnih predstav razmišljali le redki, v praksi pa jih je bilo sploh malo, kakor se večini ni sanjalo, kaj je zoom, niti ni poznala primerljivih orodij. Primerov je nič koliko, »revolucija«, ki smo ji priča, če se tega zavedamo ali ne, se kaže korenita in je mnogoplastna, naj gre za sociologijo, kolektivno psihologijo, ekonomijo ali, na primer, ekologijo: v Franciji bijejo plat zvona zaradi podnebne geografije. Kje v državi bo zaradi vse pogostejših povodnji, vročinskih valov in drugih ujm leta 2050 znosno živeti, kje ob občutno povišanih temperaturah še počitnikovati? Na jugu brez dvoma vse manj, kajti tam pokaže termometer vse pogosteje precej več kot 40 stopinj Celzija, zato pa se v prihodnjo francosko riviero spreminja Bretanja ...
A da bi lahko preživeli digitalnozeleno »revolucijo« in se dolgoročno ohranili na svetli strani življenja, se bo morala, kakor poudarjajo neredki intelektualci, primerno na sodoben način zganiti tudi politika: treba bo na novo premisliti politično filozofijo. Nedavne regionalne volitve v Franciji so pokazale, da stari strankarski antagonizem morda sploh ni mrtev, čeprav so ga (medijsko) že pokopali, kajti tradicionalni levica in desnica sta se odrezali dobro, medtem ko so macronizem ter leva in desna skrajnost doživeli poraz. Morda pa politično beganje po sredini ob hkratnem vijuganju malo na desno in malo na levo dolgoročno ni prava pot, vsaj za tiste volivce, ki so minuli nedelji glasovali, ne more biti. In vendar je deset mesecev pred predsedniškimi volitvami in malo potem še parlamentarnimi, ki so v pavšalni percepciji precej pomembnejše za razvoj družbe, vse odprto in je še največji izziv, kako v novi normalnosti (zaradi pandemije je razpršenosti še več kot kdaj prej) sploh doseči volivce in jih izbezati na volišča. Volilna abstinenca je bila v obeh krogih zgodovinsko visoka, več kot 65-odstotna. Po eni strani jo povezujejo s trenutno dokaj mirnim razpoloženjem v družbi, potem ko so končno sprostili ukrepe za obvladovanje koronavirusa. Francozi so posledično zadovoljni in veseli, odleglo jim je, nezadovoljstva je manj, tudi zato ga ni, ker pandemija že skoraj leto in pol blokira reforme, Macronovo »revolucijo«; ta je pred koronavirusom redno gnala na ulice rumene jopiče. Po drugi strani je izziv, kako v modernem času poudarjene – izraza sta stara – atomizacije in alienacije dopovedati posamezniku, da mora delovati tudi kot politično bitje, bolj razumno kot čustveno. Sociolog Jean Viard je med nedavno okroglo mizo, ki so jo organizirali pri Le Mondu in predvajali na spletu, spomnil, kako so se nekoč ljudje srečevali pri maši in mimogrede navrgli kaj o politiki, o njej so pomodrovali prav tako na delovnem mestu, v tovarni ... Sploh zdaj, ko delajo od doma, pa se zdi, da so še bolj osamljeni, da se s svojimi prepričanji nikamor več ne umeščajo, da kolektivno vse manj pripadajo. Naj se dinamika na spletu kaže še tako strastna, očitno ni kazalnik realnega zanimanja: volilna abstinenca je resen in nerešen problem.
Četudi je treba vedno braniti premoč ratia nad emocijami, neredki analitiki, denimo politolog in direktor inštituta Ipsos Brice Teinturier (med omenjeno okroglo mizo), menijo, da sta jeza in bes spodbudi za akcijo in da je neredko ogorčenje gonilo sprememb. Razjarjeni volivci se, kakor je pred desetimi leti pojasnjeval že pokojni Stéphane Hessel, zmobilizirajo, tudi prevratniško, zahtevajo svoje na ulici in glasujejo za svoje predstavnike na volitvah ... Toda mar ni ob umetno klicani politični revoluciji ključno preprečiti, da bi brezumno pahnila družbo v ideološka pretekla stoletja, namesto da bi jo potisnila še precej naprej v enaindvajseto?
V Franciji govorijo o digitalni zeleni revoluciji, ki je – kakor povsod drugod, če jo vidimo ali ne – prišla spontano, sama od sebe, zaradi virusa. Vsi pa naj bi razumeli, da mora biti predvsem tehnološka in ekološka tudi politična evolucija 21. stoletja.
Še vsaka revolucija je odnesla nemalo slabega in morda nič manj dobrega, a prinesla tudi.