NA PREPIHU

»Aha, to pomeni, da lahko odigrata neko vnaprej pripravljeno strategijo, ki pa jo morata aplicirati na neko naključno situacijo?« »Točno!«

Nekaj minut sem tuhtal, vendar se mi ni uspelo premakniti niti milimeter naprej.

»Pa ti veš, kako se to reši?« sem ga vprašal.

Odkimal je.

»Ne?« sem ga nejeverno vprašal. »Ne. Rešujem jo.«

»Aha,« sem rekel, ker sem šele zdaj dojel, za kaj gre. »Povedal si mi nalogo, za katero ne veš rešitve. Pa ta sploh obstaja?« »Obstaja.«

»Kako veš?«

»Na YouTubu je.«

»Aha, kje si pa izvedel za nalogo?« Povedal mi je za matematika, ki upravlja kanal z matematičnimi izzivi, med katerimi je tudi ta.

»A tip objavlja tudi rešitve?« »Seveda.«

»Torej je objavil tudi rešitev tega problema?«

»Seveda.«

»Torej jo lahko pogledaš?« »Seveda. Je pa precej dolga razlaga, kakih dvajset minut.«

»Resno? In zakaj si je nisi zavrtel?«

»Ker jo želim rešiti sam. Smisel takih nalog je v njihovem reševanju, ne toliko v rešitvi.«

Pomislil sem, da je Nejc Zaplotnik nekaj podobnega zapisal za svoje hribovske poti.

Zaklenila sva torej kolesi za drevesi nekaj metrov od ceste – Janu ni bilo prav nič težko prenesti vsakega posebej skozi goščavo grmovja ter ju metodično in temeljito zakleniti, kot da greva na pot za nekaj dni, ne samo za tri ure – jaz pa sem vlekel skupaj zadnje atome energije in pogledoval proti vrhu, ki se mi je zdel veliko višji kot kadarkoli doslej.

»Bova šla po strmi ali po še bolj strmi?« se je namuznil Jan.

»Čim hitreje na vrh, upam, da mi sploh uspe priti gor.«

Malo pred križiščem, od koder se markirana položna pot na Nanos odcepi levo, strma pa desno navzgor, naju je Jan usmeril po neoznačeni poti neposredno v gozd. Kmalu sva prišla pod pobočje, ki se je vzpenjalo res, res strmo. To je bila strmina, pred katero se je lahko klasična strma pot na Nanos dobesedno skrila. Najraje pa bi se skrile tudi moje noge.

Izmučene od relativne izične pasivnosti v času prve karantene, psihičnega stresa zadnjih mesecev in premalo telesne aktivnosti v mesecu po odprtju ter izčrpane od grizenja v klance od Ljubljane do Razdrtega so se moje noge na tem bregu dobesedno sesirile v neugleden kupček tkiva, ki bi ga bilo najbolje pospraviti v koš za smeti. Jan se je naveličal mojega stokanja in počasnosti in ušel naprej, jaz pa sem bil prepuščen samemu sebi in štetju od ena do deset.

Da, moja hoja se je v naslednji uri spremenila v mukotrpno premikanje nog, štetje korakov do deset, pa spet od začetka, pogledovanje k naslednjemu drevesu, kjer bi se lahko prijel in vsaj malo povlekel navzgor, iskanju skale, da bi se lahko odrinil vsaj nekaj dodatnih centimetrov proti vrhu. Vzpon, ki sem ga imel vedno za kratko prezračevanje po napornem tednu, večinoma pa sem ga opravil mimogrede, saj je včasih trajalo samo dobre tri ure, da sem se zjutraj odpeljal od ljubljanskega doma, pohitel na vrh in stekel navzdol, kupil nekaj medu pri tamkajšnjem prodajalcu na vrhu parkirišča ter bil pred enajsto že doma, se je danes spremenil v trdovratno dramo brez obeta srečnega konca.

Skušal sem se spomniti, kdaj sem bil nazadnje tako utrujen, vendar nisem našel nič takšnega. Tako mi ni preostalo nič drugega, kot da se zvlečem na vrh. Ko sem končno prišel do skal, me je obsijalo krepko sonce, ki mi je dalo nekaj moči, oprimki pa so pomagali, da so del mojega telesnega bremena prevzele roke.

Šel sem, popotnik, ki je precenil svoje moči, vlekel sem se in potiskal navzgor, vsakih nekaj minut počival, se okrepčal z edino energijsko ploščico, ki sem jo še imel s seboj, preklinjal strmino, ki mi je noge ves čas potiskala navzdol, poskušal vsrkati energijo narave in kot s kakšno človeško različico fotosinteze še na ta način pridobiti nekaj dodatnih fotonov za vzpon.

Čutil sem rane, ki mi jih je zadala pandemija. Razrasle so se mi po telesu in duši. Verjel sem, da je narava prostor, kjer lahko spet pridem k sebi. To ni bilo brezskrbno pohajkovanje ali sproščujoč izlet. Pri meni je šlo skoraj za eksistenčno nujnost. Moje telo si je zapomnilo mnogovrstne udarce, ki jih je prejelo v zadnjih mesecih. Na površini sem deloval normalno, ta izlet pa je pokazal, da sem bil v notranjosti globoko ranjen.