MATEVŽ GRANDA

o pobudi Novi evropski Bauhaus, ki v ospredje postavlja naravne materiale in digitalizacijo

Največja vrednost pobude je, da različne iniciative dobijo politično spodbudo, da izboljšajo svet.

Ko je leta 1919 Walter Gropius ustanovil šolo Bauhaus, je z njo načrtoval projekt, ki naj bi trajal zelo dolgo. Imel je vizijo o novem povojnem svetu, ki bo temeljil na drugačnih vrednotah kot prejšnji. Šola je bila najprej v Weimarju (1919–1925). Leta 1925 pa so jo preselili v novo zgradbo v Dessau (avtor W. Gropius), ki je materializirala osrednje ideje gibanja. Danes si težko zamislimo, kako napredna je bila ta stavba v času, ko je bila zgrajena. Velike steklene površine, hibridna programska zasnova (predavalnice, delavnice, spalnice, jedilnice … vse pod eno streho), estetika, ki izhaja iz funkcije, vse to so le prostorske manifestacije ideje Bauhausa. Učni proces, kjer so se učitelji in učenci učili drug od drugega, kjer so skupaj živeli in ustvarjali, je privabil in ustvaril velika imena umetnosti takratne Evrope. Prepletanje likovne umetnosti, oblikovanja, arhitekture in glasbe si je prizadevalo za ultimativno celostno umetniško delo. Bauhaus stoji na prelomnici ročnih obrti in masovne proizvodnje. V delavnicah so imeli študenti na razpolago najsodobnejša orodja. Z njimi so sami izdelali pohištvo in opremo za šolo. Nekateri kosi, ki so takrat nastali, so še zdaj kultni izdelki industrijskega oblikovanja, na primer stol Wassily arhitekta Marcela Breuerja. S principom naredi sam so spoznavali lastnosti in omejitve različnih materialov. Drugi pomembni poudarek učnega procesa je bil tudi spoznavanje samega sebe in lastnega bistva, od koder naj bi izvirala individualna ustvarjalna energija. Na šoli so imeli svoje gledališče in jazz band. Igrali so glasno, zabave so bile divje in dekleta so nosila hlače. Tako kot je bila kontroverzna zgradba šole, je bil tudi njen učni proces. Zato niti ni presenetljivo, da je bila šola pogosto predmet političnih pritiskov. Gropius je to ponazoril z izjavo, da je Bauhaus kot politično nogometno igrišče. Zaradi pritiskov je leta 1928 odstopil. Nasledil ga je Hannes Mayer, ki je dal večji poudarek funkcionalizmu. Leta 1930 pa ga je nasledil Mies van der Rohe, ki je v celoti opustil vse politične aktivnosti šole. Sam je bil politično neopredeljen. A to ni zadržalo Nacionalsocialistične stranke, da leta 1933 ne bi ukinila šole, češ da je nenemška in degenerirana. Tako se je po le 14 letih Gropiusov projekt končal. Bauhaus se je vpisal v zgodovino kot eden od začetkov modernizma. Tako Walter Gropius, njegovi kolegi in nekdanji študenti, so v naslednjih letih v Evropi in Ameriki ustanavljali šole in širili ideje Bauhausa. Za naš prostor sta bila pomembna Avgust Černigoj in Edvard Ravnikar.

Obnova Evrope po drugi svetovni vojni je temeljila na modernističnih načelih. Funkcionalistična arhitektura, očiščena okrasja in grajena po meri človeka, je zagotavljala zvišanje bivalnih kakovosti večjega dela prebivalstva. Čeprav Bauhausa ni bilo več, so se ideje Walerja Gropiusa uresničevale. Bauhaus je dokazal, da industrijska masovna proizvodnja in dobro oblikovanje lahko izboljšata vsakodnevno življenje mnogih.

A danes ime Bauhas za večino Evropejcev označuje nekaj popolnoma drugega. Leta 1960 je nemški poslovnež Heinz-Georg Baus ustanovil verigo veleblagovnic z gradbenim materialom. Njeno ime aludira na znamenito šolo. Z veliko mero ironije bi lahko našli celo konceptualne vzporednice: ves gradbeni material je dostopen vsakomur na enem mestu, vsakdo je lahko arhitekt ali oblikovalec, vsakdo je lahko učenec ali učitelj, vsakdo se lahko uči skozi praktično delo. A bolj kot podobnosti, so očitne razlike: vizionarske ideje Gropiusa so stremele k popolnosti, Bausov Bauhaus pa je s splošno dostopnostjo gradbenih materialov ponudil tisto svobodo, ki se lahko sprevrže v neskončno pehanje po več in več. In prav to izraža sodobne družbene in prostorske probleme: čezmerno gradnjo, nepremišljeno degradiranje krajine, onesnaževanje in generiranje toplogrednih plinov. In da ne bo pomote, trgovska veriga ni kriva za probleme grajenega prostora, problem je sistemski.

Če je bil prvi Bauhaus akademski projekt na pragu nove dobe industrializacije in če drugi Bauhaus simbolizira sodobno gradbeno industrijo z vsemi prednostmi kakor tudi problemi, potem je tretji Bauhaus tisti, ki na temeljih prvega želi rešiti probleme drugega. Govorim o novi pobudi, ki je prišla s samega vrha Evropske unije in za katero stoji predsednica evropske komisije Ursula von der Leyen. Imenuje se Novi evropski Bauhaus. Naslanja se na gibanje z začetka prejšnjega stoletja. Vrednote Bauhausa postavlja v aktualni globalni kontekst, ki ga določajo podnebne spremembe, onesnaževanje, digitalizacija in demografska eksplozija. Zgradbe in infrastruktura prispevajo 40 odstotkov izpustov toplogrednih plinov in za njihovo gradnjo se večinoma uporabljata beton in jeklo, katerih proizvodnja je energetsko zelo potratna. Cilj gibanja je, da bi Evropa do leta 2050 postala podnebno nevtralna celina. Gibanje se zaveda, da ni rešitev le zmanjševanje emisij, ampak vzpostavljanje novih ekonomskih in ekoloških modelov. Še več: novi evropski Bauhaus želi biti predvsem nov kulturni projekt, kot navaja pobudnica v predstavitvenem dokumentu. Če je Bauhaus pred stoletjem želel izboljšati življenja milijonov z industrializacijo in oblikovanjem, želi novi Bauhaus doseči isto, le da v ospredje postavlja naravne materiale in digitalizacijo.

Novi Bauhaus v tehnološkem smislu ne prinaša nič novega, še posebno ne v primerjavi s tistim pred sto let. Povzema in združuje pristope, ki so v ospredju že zadnje desetletje: gradnja z naravnimi materiali, digitalizacija načrtovanja BIM, podnebno nevtralna mesta. Po mojem mnenju je največja vrednost pobude to, da različne iniciative, ki nastajajo od spodaj navzgor in se rojevajo po vsej Evropi (gradnja z zemljo, skrb za dediščino, naravna gradnja, novi ekonomski modeli cenovno dostopnih stanovanj), dobijo politično spodbudo, da izboljšajo svet. V tem vidim priložnost, da Novi Bauhaus nasledi izvirnega. Če bi se pobuda zbirokratizirala in ujela v aktualna politična polariziranja, pa bi lahko postala le še en nov poligon za izrabljanje javnih financ in ustvarjanje novih neravnovesij. To bi bila izgubljena priložnost.