Pomemben je vsak napredek pri obravnavi bolnikov z multiplo sklerozo
Lina Savšek, SB Celje Danes imamo boljšo diagnostiko in več zdravil, ki so prijaznejša do bolnikov
Ob poznavanju medicinske opredelitve, da je multipla skleroza (MS) avtoimunska vnetna nevrodegenerativna bolezen, ki prizadene osrednje živčevje in postopno resno onesposobi bolnika, takšna diagnoza povzroči najmanj dvakratni stres. Bolezen še vedno ni ozdravljiva in z njo se najpogosteje soočijo mlajši odrasli med 20. in 40. letom starosti. Vendar diagnoza MS danes vseeno ni tako brezupna, kot se zazdi v prvem trenutku.
Zdravljenje multiple skleroze je predvsem v zadnjem desetletju tudi pri nas zelo napredovalo, tako kar zadeva razvoj nevrološke stroke kot izbiro zdravil. Za bolnike je danes na voljo več kot 12 različnih učinkovin. Obravnava oziroma zdravljenje sta dostopna enakovredno, skoraj sočasno kot v razvitih okoljih v tujini, pojasnjuje asist. Lina Savšek, specialistka nevrologije na nevrološkem oddelku Splošne bolnišnice Celje. »Z vsemi dosedanjimi možnostmi zdravljenja še vedno lahko primarno predvsem ustavljamo vnetni proces, ne pa toliko tudi nevrodegenerativnega. Vendar je to pomembno pripomoglo k boljši kakovosti življenja bolnikov. Če nam namreč s skrbno izbiro različnih zdravil uspe ustaviti oziroma upočasniti bolezenski proces, vplivamo tudi na boljši izid zdravljenja. Pri bolnikih se motnje v gibanju pojavijo pozneje, lahko so dlje časa delovno aktivni, vključeni v družbo in vsakdanje aktivnosti, kar je pomembno za kakovost njihovega življenja.«
Več pozornosti limfocitom B
»Zavedamo se, kako pomemben je vsak napredek pri obravnavi bolnikov z multiplo sklerozo. Ta nevrodegenerativna bolezen osrednjega živčevja najpogosteje prizadene mlade odrasle, pogosteje ženske, v kritičnem obdobju njihovega življenja, ko mnogi začenjajo oziroma nadaljujejo kariero, si ustvarjajo družino ... Bolezen jih spremlja naprej, povzroča invalidnost, slabša kakovost življenja. Zato je tako zelo pomembno, da imamo na voljo zdravila, s katerimi lahko pri veliki večini bolnikov posežemo v bolezenski proces in ga upočasnimo,« poudarja asist. Lina Savšek in dodaja, da so bile v preteklosti in še pred kakšnim desetletjem raziskave na tem področju usmerjene predvsem v vlogo limfocitov T pri patogenezi multiple skleroze. V novejšem času pa je v zvezi s tem, torej nastankom in razvojem bolezni, bolj v središču pozornosti vloga limfocitov B. »Novejša zdravila naj bi tako umirjala delovanje limfocitov B in vnetni proces ter upočasnjevala bolezen.«
Kot še pojasnjuje, so lani dobili prvo učinkovino, ki naj bi nekoliko ustavila napredovanje sekundarne progresivne multiple skleroze. Letos prihaja v Slovenijo spet nova oblika zdravljenja, to je zdravilo ofatumumab. Gre za molekulo, ki deluje proti anti-CD-20 označenim celicam oziroma limfocitom B. Spada v skupino tarčnih bioloških zdravil, kakršna se uporabljajo tudi za zdravljenje revmatskih bolezni in nekaterih vrst raka. Podobno deluje zdravilo okrelizumab, ki je v Sloveniji na voljo od leta 2018, bolniki pa ga prejemajo v obliki infuzije vsakih šest mesecev. Aplikacijo je treba opraviti v kliničnem okolju.
Novo zdravilo ofatumumab je po razlagi Savškove nekoliko spremenjena molekula, ki ima isto prijemališče, to je anti-CD-20, in prav tako deluje na limfocite B. Novost je v tem, da se aplicira s peresnikom oziroma avtoinjektorjem, kar je mogoče preprosto in udobno opraviti v domačem okolju. Subkutana oblika zdravila se aplicira v stegensko mišico ali tkivo na trebuhu. Primerjalne študije z zdravilom teriflunomonid, ki se že uporablja za zdravljenje multiple skleroze, so pokazale, da je zdravilo ofatumumab učinkovitejše, medtem ko so stranski učinki primerljivi.
Prva, druga ali tretja izbira ...
Različne skupine zdravil oziroma posamezna zdravila v klinični medicini razvrščajo v tako imenovane razrede – od prvega do tretjega. Pri tej razvrstitvi oziroma izbiri zdravil upoštevajo številna merila in priporočila. Poenostavljeno povedano, gre za to, da v vsakdanji klinični praksi izbirajo zdravila iz posameznega »reda« glede na aktivnost bolezenskega procesa. Če bolezen ni močno izražena, posežejo po zdravilu prvega reda, pozneje izbirajo v drugem in tako naprej. Kadar je bolezen že v začetku zelo aktivna, se lahko takoj odločijo za zdravilo drugega ali tretjega reda. Ta so po navadi bolj učinkovita, vendar imajo tudi več mogočih stranskih učinkov oziroma potencialnih zapletov. Po besedah sogovornice je zanimivo, da so dosedanje izkušnje zdravljenja z oftumomabom pokazale učinkovitost, kot je pričakovana pri izbiri iz drugega reda, neželeni učinki pa niso bili večji, temveč na ravni zdravil prvega reda.