Največ, kar je ženski na gori Atos dovoljeno videti
Na 500 kilometrih obale je več kot 80 peščenih plaž – Za obisk pravoslavnih samostanov na Atosu potreben vizum, ki ga ženske ne dobijo
Halkidika, triprsti grški polotok v Egejskem morju, ni klasična slovenska turistična destinacija, a bi to v časih okrnjenega letalskega prometa morda lahko postala. Konec junija je bilo na tamkajšnjih 500 kilometrih obale z več kot 80 prečudovitimi peščenimi plažami turistov le za vzorec, medtem ko se jih je prejšnja leta v tem času že trlo. Pandemija je naredila svoje, ugotavljajo Grki.
Do prvih plaž Egejskega morja je iz Ljubljane z avtomobilom dobrih 1200 kilometrov, vseskozi po širokih avtocestah, do vasice Sykia na skrajnem jugu polotoka, kamor smo se odpravili, pa nekaj čez 1300. Ta del Grčije še zmeraj deluje kot nekoč. Turist lahko brez rezervacije potrka na vrata katerekoli hiše in gostoljubni domačini mu razkažejo apartmaje, ki so prosti. Še isti hip se lahko vseli. Enako je z brezštevilnimi kampi. Vnaprej pa je prenočišče nujno rezervirati zaradi koronske krize, a le za prvo noč, saj je treba 48 ur pred vstopom v Grčijo izpolniti obrazec, na katerem zapišeš, kam greš. Brez potrditve, da je Grčija tvojo prijavo prejela, ne moreš vstopiti v državo niti na letalo, ki leti tja. Prav tako je treba predložiti negativni hitri antigenski ali PCR-test oziroma potrdilo o popolnem cepljenju. Ko prideš skozi te vrste sito, se v Grčiji zdi, kot da korone ni. Maske si nataknejo le v veleblagovnicah, v manjših trgovinah, restavracijah in na ladjah jih nihče ne nosi.
Kupovati bolje v vasi kot na obali
Sykia je ena najstarejših in najbolj značilnih vasi na Halkidiki. Svojo identiteto z ozkimi ulicami, značilno arhitekturo majhnih belih hiš in predvsem navade domačinov je lahko ohranila zato, ker je od obale nekoliko odmaknjena in se turisti, vajeni udobja bivanja tik ob plažah, raje nastanimo ob morju. Tako je ne oblega množica turistov, značilna za Grčijo. A jo je lepo in tudi koristno obiskovati. Približno tri kilometre dolgo pot do nje iz naselja ob morju Paralia Sykia, ki je izhodišče za ribolov vaščanov in plaža za turiste, je najlepše prevoziti zgodaj zjutraj s kolesom. Sykia se ne prebuja posebno rano. Dvorišče osrednje gostilnice, iz katere imajo gostje dober pregled nad dogajanjem na edinem vaškem trgu, zasedejo domači moški šele okoli osmih. Žensk, razen kakšne nepoučene turistke, tu ni. V času, ko moški izmenjajo najbolj pomembne sosedske novice in pokomentirajo zadnje politične dogodke v državi, se zrak že pošteno pregreje in za kolesarja – turista – je zadnji čas, da nakupi, po kar je prišel, in se vrne v svoj turistični raj na obali. V vasi je vse za približno tretjino ali celo polovico ceneje kot na obali; na primer skodelica kave stane evro.
Biti turist na skoraj dva kilometra dolgi zlatopeščeni vaški plaži je bilo konec junija pravo razkošje. Poležavali smo tako daleč vsaksebi, da nas je navdal občutek, da je vse samo naše. Zgodilo se je, da sem sredi dneva v velikem zalivu plavala sama, nato pa je iz daljave, od kdo ve kod, prikravlal še nekdo. Tako ni bilo treba iskati miru na majhnih plažah, ki so tod za vsakim vogalom, ali med skalovjem. Šli smo do plaže v Kalamitsiju, tipičnem majhnem turističnem naselju v bližini, kjer so imeli nekaj več gostov, a še vedno malo, pa v kamp Thalata, na luksuzno plažo Karidibeach in nekatere druge. Povsod enako. »Pred epidemijo smo imeli že junija gnečo. Letos turistov ni veliko. Nadejamo se, da bo sredi sezone bolje. Ali vsaj septembra,« je dejala Rita Kolloni. Z možem Grigorisom sta iz Neo Marmare, mesta kakšnih sto kilometrov severno; tam ima on službo, a po pol leta vsako leto preživljata v Sykii, kjer oddajata apartmaje.
Neo Marmara
Na Halkidiki imajo številni kraji pridevnik »neo«, novi. Nastali so po eksodosu Grkov iz turške Trakije, Male Azije in okolice Črnega morja po grško-turški vojni pred sto leti. Takrat je zaradi genocida pribežalo v Grčijo okoli 1,5 milijona Grkov, ki so prej skoraj tri tisoč let živeli na območju Turčije. Preselitev, določeno tudi z mednarodno mirovno pogodbo iz leta 1921, še danes imenujejo maloazijska katastrofa. O njej neradi govorijo. Menda se kar tretjina Grkov danes izreka za potomce teh preseljencev; tudi Grigorisov dedek je prišel na Halkidiko z otoka Marmara v Marmarskem morju.
S plaže v Sykii zremo naravnost v veličastno sveto goro Atos, ki se strmo vzpenja iz morske globine kot nekakšen stožec do višine 2033 metrov. Že davnega leta 885 je bila Sveta gora razglašena za kraj, kjer bivajo samo pravoslavni menihi, in tako je še danes. Širše območje Atosa – 57 kilometrov v dolžino in deset kilometrov v širino – ne sodi pod upravo Grčije, laikom se ni dovoljeno priseljevati sem. Moški ga lahko obiščejo po posebnem dovoljenju cerkvenih oblasti v Solunu, ženska noga pa na tla Atosa ne sme stopiti. Še več, ladji, na kateri plujejo ženske, se je dovoljeno približati na največ 500 metrov do obale. Ogled Atosa z ladje je največja atrakcija, ki jo ponujajo na Halkidiki. Tudi mi se seveda odpeljemo in si ogledamo največ, kar je ženski na Sveti gori dovoljeno videti. Ladja ves čas pluje na varni polkilometrski razdalji.
Zlato pravilo: trikrat osem
Skozi zgodovino je bilo na Atosu zgrajenih približno 300 samostanov, obstajalo je tudi neugotovljivo število puščavskih bivališč, ki so jih menihi uporabljali za svoja premišljevanja. Mnoge stavbe so bile izropane, požgane in porušene, ko so
Ta del Grčije še zmeraj deluje kot nekoč. Prenočišče pa je nujno rezervirati vnaprej zaradi koronske krize, a le za prvo noč, saj je treba 48 ur pred vstopom v Grčijo izpolniti obrazec, na katerem zapišeš, kam greš.
Skozi zgodovino je bilo na Atosu zgrajenih približno 300 samostanov, obstajalo je tudi neugotovljivo število puščavskih bivališč, ki so jih menihi uporabljali za svoja premišljevanja.
na to cerkveno ozemlje v srednjem veku vdirali pirati in razni drugi plenilci. Danes je ohranjenih 20 samostanskih kompleksov, v katerih prebiva 2300 menihov iz Grčije, Romunije, Moldavije, Bolgarije, Srbije in Rusije. Menda ohranjajo srednjeveški način življenja, pri katerem se držijo zlatega pravila trikrat osem: osem ur dela, osem ur duhovnega življenja in osem ur počitka. Preživljajo se s pridelavo in prodajo vina, oljčnega olja in drv. Z ladje se kot v daljavi vidijo ohranjeni samostani – nekateri na obali, drugi visoko v skalah. Najbolje, da vzamete s seboj daljnogled.
Stagira, Aristotelov rojstni kraj
Med znamenitostmi je treba omeniti še Stagiro, vas na skrajni vzhodni obali triprstega polotoka Halkidika, kjer se je v 4. stoletju pred našim štetjem rodil veliki filozof Aristotel. Pred nekaj leti so tukaj odkrili grob, za katerega domnevajo, da je njegov, toda dokazov še ni. Če je slabo vreme, bi se lahko odpeljali tudi do Soluna, drugega največjega mesta Grčije s številnimi znamenitostmi in živahnim gospodarskim utripom. A slabega vremena poleti v Sredozemlju praviloma ni.