Čemu toliko življenja?

Matej Recer in Gregor Zorc Pripovedovalska predstava Kako smo prišli do sem? se poigrava z vlogo – in vrednostjo – spomina

Festival #soteskaopen je pod okriljem Gledališča Glej postregel z več kot petdesetimi dogodki in dvema hišnima premierama – projektom Under Construction kolektiva Počemučka in avtorsko predstavo Kako smo prišli do sem? Mateja Recerja in Gregorja Zorca, ki se sprašuje, »koliko smrti je potrebnih, da lahko živimo«, ob tem pa se poigrava tudi z vlogo – in vrednostjo – spominov, »stalnih sopotnikov naših življenj. Enih se otepamo, drugih se pretirano oklepamo, tretje spreminjamo. Nekateri se pa tudi zataknejo za kakšnim omizjem in tam začnejo novo življenje.«

Za omizjem sta se pri snovanju intimne pripovedovalske predstave, ki je nastala v koprodukciji Gledališča Glej in KUD Moment, zataknila tudi Matej Recer in Gregor Zorc, ki sta se projekta lotila na pobudo in s tematsko usmeritvijo (pa tudi dramaturškim svetovanjem) Uroša Kaurina. Ta je »predlagal format predstave, naju z namigom na določen čas nekako potisnil v specifično obdobje in z naslovom bolj kot ne določil temo. Od tu naprej pa naju ni hvalil, temveč nama je postavljal vprašanja, na katera sva mu na naslednji izvedbi poskušala odgovoriti. Pa ne samo Uroš, kar nekaj je bilo kreativnih gledalcev, ki so lahko izjemni dramaturgi, če te ne obsede preveč ta hudič samovšečnosti,« dodaja Zorc.

Trojica si je zastavila nekaj osnovnih in okvirnih smernic – gostilniško mizo, salamo in sir, pogovor med prijateljema, pogovor o družini, vojni, smrti in dolenjskih kravah –, pripoved pa kot vezenino stkala na podlagi družinskih zgodovin in zgodb, bolj ali manj resničnih spominov, hotenj, želja in vsega tistega, kar ostaja neizrečeno. Kot so zapisali v Gleju in Momentu, nas Recer in Zorc »igrivo potisneta v vrtinec različnih obdobij, osebnih zgodovin, zgodb svojih staršev, znancev in neznancev. Intimno pripoved naslonita na grozote druge svetovne vojne, ki se bijejo z mirno podgorjansko domačnostjo, strategije preživetja v Jugoslaviji s svetovljanskostjo globalnega kapitalizma, vaška solidarnost z urbanim nezaupanjem, življenje s smrtjo. Koliko razočaranj potrebujemo za pravo ljubezen; koliko strahu, da zberemo pogum za soočenje z neznanim; koliko sovraštva moramo premagati, da začnemo spravo; kolikokrat nam mora spodleteti, da najdemo svoj potencial; koliko izgube moramo preživeti, da smo srečni; kolikokrat moramo oditi, da prispemo; in koliko smrti je potrebnih, da lahko živimo?«

Pripoved, ki je navkljub (navidez) težkim in zagonetnim temam – ali pa prav zaradi njih – mnogokrat lahkotna in strašansko duhovita, se sicer vije okoli družinske zgodbe Mateja Recerja, ki prek babice in dedka sega do Dresdna in nazaj, Gregor Zorc pa je »svoje zgodbe nekako gradil na podlagi asociacij, ki so se mi porajale ob poslušanju, in jih tako ali drugače pripenjal na Matejevo pripoved« ter z njimi segel do dolenjskih in do črnogorskih gričev.

V mojstrskem prepletu prostora in časa nam v roke polagata usode krajev, živali in ljudi, ki so – največkrat – prišli pred nami in katerih zgodbe bi – največkrat – ostale zamolčane, zabrisane z vselej novimi, neulovljivimi trenutki; in tako bolj kot o sebi govorita o vseh nas.

Kdo vse je moral umreti, da smo mi?

»Nekaj se je nabralo skozi življenje, nekaj skozi pogovore z družinskimi člani. Veliko je ostalo nejasnega in prepuščenega ugibanju. V gledališču je lepo tudi to, da marsikaj ostane neizgovorjeno in prepuščeno gledalčevi domišljiji. Vedno kaj dodaš oziroma česa ne poveš, spremeniš imena in postaviš dogajanje kam drugam, in tako nastane neka univerzalna zgodba, v kateri lahko vsak, ki jo gleda, posluša, najde povezave s svojim življenjem, s svojo družino,« povzema Recer, ki se je želel s predstavo tudi »pokloniti akterjem zgodbe. Seveda si želim, da bi bili vsi ponosni na to, da so s predstavo dobili nekakšen gledališki spomenik. Žal so mnogi že mrtvi, za vsaj enega pa tudi vem, da mu ni prav, da je ta zgodba postala del predstave; kar je glede na temo in bolečine, skozi katere so šli, povsem razumljivo.« Zorc dodaja, da so ga »okoliščine nekako neizogibno potisnile na polje osebnih zgodb ter osebnih spominov in izkustev, ki so bili kot orodje pri pripovedi«, strnjeni v vprašanje, koliko smrti je potrebnih, da lahko živimo.

»Avtor tega stavka je nekdo iz Momenta, ki je pripravljal predstavitev projekta,« pojasnjuje Recer. »Mogoče Uroš Kaurin, mogoče Zoran Petrovič. Sicer pa je izpeljan iz zadnjega stavka v predstavi Kdo vse je moral umreti, da smo mi?. Avtor tega zaključnega stavka pa je Tomi Janežič; ko sem pripravljal svoj del zgodbe, me je prosil, da jo kot nekakšen work in progress predstavim na njegovi vsakoletni psihodramski delavnici na Kruščah. Seveda sem z veseljem izkoristil priložnost in se hkrati še okoristil s tem, da sem mu dal tekst v vpogled in ga prosil za sugestije. Kar pošteno ga je premetal, dodal nekaj premislekov in med drugim zaključno misel«, ki pa je zatem vplivala tudi na Zorčeve zgodbe (blazno težko je preobleči mrliča, boste izvedeli v prvi, še težje iz krave izvleči telička). Ob tem se zdi, da predstava ne odgovarja le na naslovno vprašanje, temveč – če se zavoljo teze strinjamo, da so umetniška dela neizogibno v dialogu – ponuja tudi kopico šaljivih, ganljivih in tehtnih odgovorov na vprašanje, ki ga v pesmi Noč zastavi argentinska pesnica Alejandra Pizarnik: In toliko knjig! In toliko luči! / In mojih malo let! Zakaj ne? / Smrt je daleč. Ne gleda me. / Toliko življenja, Gospod! / Čemu toliko življenja?

Odlike predstave Kako smo prišli do sem? so tudi njena odprtost, izrazita neteznost in izogibanje moralističnosti; postavitev v gostilno, kjer zgodbe ob cvičku, siru in salami tečejo hitreje in lažje, v tem pogledu ni naključna. »Ko pripoveduješ zgodbe v gledališču, je nujno, da se kot pripovedovalec temu izogneš in tako ne zapiraš gledalčeve domišljije,« pojasni Matej Recer. »Kontekst gostilne pri tem vsekakor pomaga in je bil s tem namenoma tudi izbran; izhodiščna ideja, ki jo je prinesel Gregor, je bila, da narediva vzdušje sedmine – in jaz sem bil nad tem fasciniran.« V duhu sedmine pa si je Gregor Zorc »v nekem trenutku zaželel, da bi veselje do pripovedovanja, potreba, da nekaj poveš, prešla tudi na poslušalce. Da bi mogoče za trenutek pozabili na staro gledališko hierarhijo kdo je kdo in bi midva postala poslušalca, gledalci pa pripovedovalci.«

V mojstrskem prepletu prostora in časa nam Recer in Zorc v roke polagata usode krajev, živali in ljudi, ki so – največkrat – prišli pred nami in katerih zgodbe bi – največkrat – ostale zamolčane.