Dnevi, ko smo bili vsi za in nihče proti
V objektivu zgodovine Slovenski fotoreporterji so izbrali svojo fotografijo, ki najbolj simbolizira osamosvojitev Slovenije
»Zgodilo se je dokaj hitro, na vse skupaj, tudi na vojno, pa smo bili v primerjavi s tujimi kolegi, ki so imeli izkušnje iz takšnih razmer, dokaj slabo pripravljeni, bili smo tudi naivni. Za našo generacijo je bila to prva vojna, upam, da tudi zadnja. Vladalo je pomanjkanje informacij, saj se je zveza z našimi viri čez noč pretrgala, morali smo se organizirati po svoje, a prilagajanje novim razmeram ni trajalo dolgo, saj se je vojna po desetih dneh tudi končala,« je delovne razmere v tem času pred tridesetimi leti opisal Dnevnikov fotoreporter Tomaž Skale. S kolegi, kronisti tistega časa, so naredili izbor fotografij, ki v njihovih očeh oziroma njihovem fotoobjektivu tako ali drugače simbolizirajo osamosvojitev Slovenije.
Joco Žnidaršič
»Nekaterim mojim fotografijam iz osamosvojitvenega obdobja, ki so bile v zadnjem času, ko obhajamo 30. obletnico osamosvojitve, objavljene v Delu, so nekateri dodali historični predznak; podobe plapolajoče zastave na Triglavu, vojne v Sloveniji, s pogajanj na Brionih. Toda ko sem pred dnevi na slovesnosti ob začetku slovenskega predsedovanja svetu EU poslušal predsednico evropske komisije Ursulo von der Leyen, ko je citirala zgodovinske besede predsednika Milana Kučana, izrečene na proslavi 26. junija 1991 na Trgu republike, sem se spomnil predvsem na svojo fotografijo tega zgodovinskega trenutka. Precej povečana je na ogled tudi na moji aktualni razstavi v Cankarjevem domu.«
Borut Krajnc
»Posnetek je nastal proti koncu slovesne razglasitve samostojnosti na Trgu republike 26. junija 1991, preden se je množica razkropila po Ljubljani. Fotografiral sem za Mladino. Spominjam se vzhičenosti, kolektivne sreče in povezanosti, kulminacije vseh prizadevanj civilne družbe iz 80. let, z uveljavljeno in novo politiko, pa tudi zavedanja, da gre za veliko stvar.
Znane besede tistega dne, da je jutri nov dan, se pravi, da ni nič samoumevno in da se je treba za boljši jutri skupaj truditi vsak dan, so žal z leti izzvenele. Danes pogrešam pravo državniško držo naših vodilnih politikov, ki ne sledijo humanističnim vrednotam in javnemu dobremu, ampak predvsem svojim in kapitalskim interesom. V takih okoliščinah je težje praznovati. Vendar dober zgled tistega časa obstaja.«
Srdjan Živulović
Fotografija objemanja in poljubljanja je bila posneta ob prisegi prvih slovenskih vojakov v učnem centru na Igu pri Ljubljani 1. junija 1991, ko je zapriseglo 150 od prvih 270 fantov prve generacije vojakov Teritorialne obrambe. »Ta lepi, iskreni poljub, ta mlada ljubezen je lepo sporočilo, ki sem ga izbral zato, ker prikazuje ljubezen namesto sovraštva. Sporoča, da ljubezen tudi v težkih časih premaga vse ovire. V tistem času smo bili vsi za, nihče proti in o ničemer ni bilo dvoma. Danes je v ospredju, kdo je proti. Vse premalo je poudarka na povezanosti in solidarnosti. Prav zato se mi zdi prav izpostaviti to zgodbo,« je povedal Srdjan Živulović, ki je pri časopisu Delo delal med letoma 1985 in 1992. Fotografija je na ogled tudi na aktualni razstavi njegovih fotografij ob 30. obletnici samostojnosti Slovenije v Narodnem muzeju Slovenije na Metelkovi.
Igor Modic
V času priprav na slovenski plebiscit so se več mesecev prej dogajale pomembne spremembe v takratni Teritorialni obrambi Slovenije, iz katere je pozneje zrasla Slovenska vojska. Četrtega oktobra 1990 ponoči so pripadniki jugoslovanske vojaške policije zavzeli štab TO na Prežihovi 4 v Ljubljani in stopili v bran generalu Ivanu Hočevarju, ki ni hotel izvesti primopredaje majorju Janezu Slaparju, teden dni prej imenovanemu za prvega poveljnika TO. »Naslednji dan, 5. oktobra, so bile tam demonstracije, med protestniki pa tudi znani jadralec Jure Šterk,« je povedal tedanji Delov fotograf Igor Modic, ki je ujel Šterkovo bližnje srečanje z oboroženimi vojaki. O Juretu Šterku je Delo slab mesec zatem poročalo, da se s 6,5 metra dolgo jadrnico v kratkem sam odpravlja okoli sveta; obplul ga je po najzahtevnejši možni poti in se vrnil šele leta 1994. Na svojo zadnjo pot je krenil z Lunaticom 19. decembra 2007 iz Taurange na Novi Zelandiji in nameraval kot prvi na svetu objadrati zemeljsko oblo s tako majhno jadrnico brez postanka. Pri skoraj 73 letih bi bil tudi najstarejši človek s takim podvigom. Po 382 dneh neprekinjene plovbe je sredi januarja 2009 izginil nekje v Indijskem oceanu.
Tomaž Skale
»Ko so iz Kopra odhajali zadnji vojaki Jugoslovanske ljudske armade, sem opazil mladega vojaka, kako vleče kraškega ovčarja, psa avtohtone slovenske pasme, ta pa se mu upira, kot da noče s slovenske zemlje. Podoba, ki je dovolj zgovorna že sama po sebi,« o posnetku s konca oktobra 1991, ko so koprsko pristanišče in s tem slovensko ozemlje zapustili zadnji vojaki jugoslovanske vojske, povzema Dnevnikov fotoreporter Tomaž Skale. Z njihovim odhodom se je končal proces slovenskega osamosvajanja in 25. oktober od leta 2015 praznujemo kot dan suverenosti.
Z brionsko deklaracijo, podpisano 7. julija 1991 med Slovenijo in SFRJ pod političnim pokroviteljstvom Evropske unije, s katero so bile ustavljene sovražnosti na ozemlju Slovenije, so za tri mesece zamrznili tudi osamosvojitvene aktivnosti. Ko so takratne jugoslovanske oblasti spoznale, da Slovenije ne bo mogoče zadržati v Jugoslaviji, so sledili pogovori o odhodu JLA z našega ozemlja, o čemer so se dogovorili 18. oktobra. Iz pristanišča v Kopru se je jugoslovanska armada začela umikati dva dni pozneje, 25. oktober pa so določili za zadnji dan umika.
Tone Stojko
Fotograf, nekdanji urednik fotografije pri Mladini Tone Stojko, ki se pred Muzejem novejše zgodovine Slovenije predstavlja s fotografijami demonstracij različnih družbenih in poklicnih skupin med letoma 1968 in 2020 v slovenskem, jugoslovanskem in srednjeevropskem prostoru (izšle so tudi v monografiji Naša jeza je brezmejna: demonstracije 1968–
2020), je bil z objektivom večkrat priča srečanjem Društva pisateljev Slovenije na ljubljanski Tomšičevi. DSP je organiziralo serijo 36 protestnih večerov v podporo zaprti četverici (Janša, Borštner, Tasič in Zavrl), te in podobne dejavnosti pa so pripeljale tudi do Gradiva za
slovensko ustavo (1988). Eno od fotografij dogajanja na DSP, ki je bila posneta 7. junija 1988, Stojko postavlja v ospredje prav zaradi današnjega položaja kulture. »Pesniki in pisatelji so se z literarnimi večeri upirali jugoslovanski oblasti in sojenju četverici v tujem jeziku. Kultura je bila v zgodovini vedno steber slovenstva. Pesnik, ki bere v ozadju pred še eno polno dvorano, je B. A. Novak. Danes, po 33 letih, je kultura pred zlomom in B. A. Novak je postal protestni pesnik, osovražen pri sedanji oblasti.«