NA PREPIHU
Ko smo namreč pred dobrim mesecem dni malicali na Dobrči, smo sklenili neformalno zavezo krdela: to poletje bomo preživeli v hribih v Sloveniji in pohode bomo čim večkrat izpeljali skupaj. Koča pri Triglavskih jezerih je bila kot nalašč za to. V nedeljo zjutraj smo se tako pripeljali do Stare Fužine in plačali za vožnjo po zasebni cesti do Planine Blato.
»Samo da veste, zgoraj je gneča!« je rekel mož, ki nam je zaračunal voznino po zasebni cesti.
»Kaj to pomeni?« sem ga napol očitajoče vprašal, kot bi bil on kaj kriv.
»Najbrž ne boste mogli do vrha.« »Resno?!« Pokimal je.
Zdelo se mi je nemogoče, da bi na začetku sezone na Blato prišlo toliko ljudi.
Pol ure kasneje mi je bilo jasno, da je to še kako mogoče. Parkirati smo morali dober kilometer pod Blatom, na vseh koncih pa se je svetilo toliko pločevine, kot da smo na parkirišču pred kakim velikim nakupovalnim centrom.
»Dobrodošli v slovenskih hribih!« sem vzkliknil.
»A misliš, da je danes kaj prav posebnega tukaj?« je vprašala Renny.
»Pojma nimam. Morda gre za intonacijo tega poletja …«
»Ne razumem …«
»Ljudje bodo letos poleti veliko bolj doma kot običajno. Razlogov je kar nekaj: od bonov do preventivnega obnašanja. In če so doma, so hribi hitro na vrsti. In ko smo pri hribih, smo hitro pri Bohinju. In ko smo pri Bohinju, smo hitro tudi pri planinah Vogar in Blato,« sem naredil hitro analizo.
Mojca je pokimala: »Če imaš majhne otroke, greš iz Bohinja na Savico ali pa sem. No, ali pa do Orožnove koče.« »S tem, da tu prideš že na lepo višino.« Pripravili smo se na odhod.
»Renny, ne pozabi na palice!« »A jih bom potrebovala?« »Nekaj strmine je pred nami. Bolje, da jih imaš s seboj – za nazaj.«
Palice so bile najina interna stvar. Potem ko je imela Renny kar nekaj let težave s koleni in je morala dvakrat tudi pod kirurški nož, je bila moja naloga, da jo vedno znova opomnim na to, da mora palice vzeti s seboj.
Ni jih potrebovala za vzpon. Zelo prav pa so ji prišle pri spustu, da je lahko nanje prenesla dobršen del teže telesa, tako da kolena niso preveč trpela. Nisem želel, da bi že na začetku sezone in že s prvega izleta prišla z bolečinami v kolenih – ogroženi bi bili vsi naslednji vzponi.
Pot do Koče na Planini pri Jezeru je res sprehod. Bila je prav primerna za to, da se je Syd navadila na svoje krdelo, nas nekajdesetkrat preštela, se zapodila na vse konce s poti, s tem pa preizkušala mojo moč in odzivnost pa seveda tudi potrpežljivost. Prehiteli smo kar nekaj družin, ki so bile na izletu s svojimi kobacavčki.
Pogledal sem njihove starše. Bili so kakih dvajset let mlajši od mene. Pomislil sem, da sem pred približno dvema desetletjema tudi jaz tod prvič v hribe vodil svoja sinova. Življenjski cikel se je neusmiljeno vrtel, v letu 2020 pa je tekel prav poseben krog.
Menili smo se o poslovnih dejavnostih prve polovice leta. Znova smo ugotavljali, koga je korona najbolj prizadela in koga se je le malo dotaknila. Vedeli smo za ljudi, ki so delali od doma že več kot tri mesece, narava njihove zaposlitve pa je bila taka, da so jim tovrstni status podaljšali še čez poletje. Nekateri so odkrito priznavali, da jim je s pandemijo padla sekira v med: pokazal se jim je ogromen bazen časa, morda prvič v življenju po študijskih letih, in vsak od njih se ga je odločil izkoristiti po svoje. Zavidal sem jim. Mnogi od tistih, sem si mislil, ki so se pridno pripravljali na vse odpadle tekaške tekme, bodo svojo kondicijo skušali vnovčiti na kakih podvigih v slovenskih hribih.
Eden od njih je bil Dušan Mencin. Spoznal sem ga preko prijatelja Igorja, s katerim skupaj tečeva že skoraj dvajset let, Dušan pa živi blizu njega, zato se nama je pred leti nekajkrat pridružil na rednem lahkotnem tedenskem teku. Bil je čvrste in robustne postave in kmalu ga je zaneslo na ultraške poti, kjer se ni ustrašil niti najtežjih preizkušenj, kot je slavna UTMB (Ultra-Trail du Mont-Blanc), strahovita pot okoli najvišje evropske gore, za katero običajni pohodniki potrebujejo približno deset dni, najhitrejši tekači pa jo premagajo v nekaj več kot dvajsetih urah.