NA PREPIHU

Spomnim se, kako pred dvema letoma kljub težavam ni hotel odstopiti. Spremljal sem ga kot premikajočo pikico preko ekrana, videl tudi, kako se vso noč ni premaknil – bog ve, kje vedri, sem si mislil – potem pa je naslednji dan kar svež prišel na cilj.

Bil je prvi od mojih znancev, ki se je letos podal na Slovensko planinsko pot z namenom, da jo premaga čim hitreje in v enem samem zamahu. Njegov zapis na Facebooku je bil minimalističen. Prvega julija je objavil, da sta s Tonijem Lekšetom, še enim izurjenim tekačem, ob petih zjutraj krenila na pot iz mariborskega Razvanja, kjer se ob tabli SPP tradicionalno fotograirajo vsi tisti, ki krenejo na to pot.

Zvečer sta že počivala v Slovenj Gradcu, kar je bila standardna etapa za take korenjake. V približno enakem času sva jo lani zmogla tudi midva z Mojco, seveda pa naslednji dan nikakor ne bi mogla nadaljevati v enakem ritmu. Dušan in Toni sta iz drugačnega testa. Po zgodnjem začetku, spet ob petih zjutraj, sta jo mahnila čez tamkajšnje masive in prostranstva, ki se razpenjajo od Uršlje gore do Raduhe, in zvečer zaradi dežja vsa premočena prišla do Robanovega kota, kjer sta v hladni noči zasilno prespala, potem pa tretje jutro pogledovala proti zamegljenim Kamniško-Savinjskim Alpam ter razmišljala, ali naj se odpravita naprej. Ker se izboljšanje ni obetalo, sta se odločila zaključiti turo. Bil sem presenečen nad hladnokrvnostjo, s katero sta to storila.

Ko smo se na kratko usedli ob koči, sem dekletoma jedrnato obnovil Mencinovo zgodbo. Mojci so se zasvetile oči.

»Letos je res čas za SPP. Tudi jaz je bom poskušala opraviti čim več.«

Po lanskem Pohorju, ki sva ga prehodila skupaj in kjer je sploh prvič v življenju uporabila izkaznico, ki sva ji jo simbolno podarila z Renny, je letos najprej začela s »pospravljanjem dvorišča«, kot je sama rekla okolici nad Bohinjem, kjer je v počitniški hišici preživljala vsak prosti trenutek.

Mojca je v hribe hodila tako kot na tek. Iskreno, prvinsko, brez ure in kakega višjega načrta ali resnega cilja, s čistim otroškim veseljem nad lepotami narave. Ko mi je pokazala izkaznico, sem polistal do Komne, ki jo je obiskala kak teden poprej, in videl, da je vanjo pritisnila napačen žig. Opozoril sem jo na to.

»A SPP ima svoje žige?« je na široko odprla oči.

»Da, na kočah. Glej, tile ovalni z napisom so ta pravi. Na vrhovih, kjer ni koč, daš pa tistega, ki je tam.«

Lepo je bilo spet koga vpeljevati v skrivnosti naše najbolj znane pohodne poti.

»Ti bom pokazala na Sedmerih,« je dodala Renny.

Odpravili smo se torej naprej, čez travnike in pašnike, preko kolovozov in makadamskih cest, mimo grmovja in macesnov, do planine Dedno polje in naprej na Ovčarijo ter prišli do jezera, okoli katerega se je sončilo kar nekaj ljudi. Človek bi pomislil, da smo kje ob morju. Malce naprej stoji Koča pri Triglavskih jezerih.

Tam je bila kljub planinskemu vzdušju nenavadna atmosfera. Maske so krojile gibanje po notranjosti. Raje sem ostal zunaj, pazil na psa in pogledoval na vse strani. V ljudi se je naselila previdnost. Vsaka družina, ki je na novo prišla do tod, je intuitivno iskala prostor, na katerem bo dovolj oddaljena od preostalih ljudi. Razpadli smo na osnovne celice in drug proti drugemu pogledovali preko nevidnih plotov.

Ko sta dekleti prinesli kavo in sok, sem pomignil naprej proti Koči na Prehodavcih. »Gremo še naprej?«

Mojca je skomignila z rameni: »Zaradi mene lahko!«

Renny pa je odločno odkimala: »Jaz ne morem. Utrujena sem. Kdaj drugič.«

»Saj je samo dve uri,« sem upajoče rekel, »špancir je do tam, samo kakih tristo višinskih metrov.« »Ne morem!«

Na poti nazaj so jo, potem ko smo prišli mimo planine Ovčarija, zgrabili krči. Tudi Syd je začela šepati, saj ji je ostro kamenje poškodovalo tačke. Počasi, previdno smo se spustili do avtomobila, se skobacali vanj ter se odpeljali v dolino.

Mislil sem, da bomo šli naravnost domov, a naju je Mojca povabila na malico. Namestili smo se na travnik pred sodobnim alpskim hotelom. Bilo je sproščeno vzdušje. Igrala je pomirjujoča glasba. Za primerno oddaljenimi mizami so sedeli ljudje in ob hrani uživali v nedeljskem pomenku. Syd se je zleknila v travo. Korona je odplavala nekam v pozabo.