Zadušena vstaja na Kubi
Množični upor Policija in vojska sta razbili protestne shode, Miguel Díaz-Canel pa pošilja privržence na ulice
V nedeljo so v Havani izbruhnili nemiri, kakršnih ne pomnijo od leta 1994. Predvsem mladi Kubanci so protestirali zaradi pomanjkanja hrane, zdravil, goriva, električne energije in tudi zaradi širjenja covida-19. Protesti so se iz glavnega mesta kmalu razširili po vsej državi.
V Havani so protestniki poskušali zasesti Trg revolucije in spomenik Joséju Martíju. Obranile so ga »revolucionarne množice«, ki jih je na ulice poslala partija. Koliko udeležencev protestov so zaprli, za zdaj ni znano.
Šef države in partije Miguel Díaz-Canel je po nasilno zadušeni vstaji že nagovoril ljudstvo in povedal, da se je ves svet še enkrat zarotil proti njim. T. H.
V havanskem primestnem naselju San Antonio de los Baños so v nedeljo popoldne izbruhnili nemiri. Ljudje so protestirali zaradi pomanjkanja hrane, zdravil, goriva, električne energije in širjenja covida-19. Oblasti se pred svetom hvalijo s cepivom, cepijo pa malo, so jim očitali protestniki. V kratkem času so se protesti zaradi posnetkov na spletu razširili po vsej državi, zajeli so središče Havane in vsa druga mesta.
Policija in vojska sta vstajo s silo zatrli čez pet ur, ko so protestniki z balkonov že metali kamenje na policijo, preobračali so tudi avtomobile. Dežurni vrhovni vodja Miguel Díaz-Canel je za dogajanje obtožil ZDA, na ulice pa poslal svoj partijski aparat.
Po udaru Castrovih bradačev in njihovem vstopu v Havano na novo leto 1959 so Kubanci samo enkrat zares protestirali, bilo je leta 1994, ko jih je stisnila v kot kriza zaradi razpada Sovjetske zveze. Na havanskem Malecónu se jih je takrat zbralo nekaj tisoč, tisoči pa so na avtomobilskih zračnicah bežali proti severu. Poldrugo desetletje prej, leta 1980, je Fidel Castro dovolil oditi po morju 125.000 nezadovoljnim državljanom, dodal jim je tudi kriminalce iz zaporov in bolnike iz umobolnic. Nikoli doslej pa se ni zgodilo, da bi se nemiri razširili po vsej državi.
Nepričakovane razsežnosti
V Havani so protestniki v nedeljo poskušali zasesti Trg revolucije in spomenik Joséju Martíju. Obranile so ga »revolucionarne množice«, ki jih je poslala na ulice partija. Koliko udeležencev protestov so zaprli in kako ravnajo z njimi, doslej ni znano.
Izbruh nezadovoljstva le nekaj dni pred obletnico revolucije (proslave bodo spet 26. julija) ni bil nepričakovan. Več žarišč nezadovoljstva so zaznali zadnje leto, tudi gladovne stavke oporečnikov so bile, tako velikih razsežnosti kot to nedeljo pa verjetno ni pričakoval nihče.
Odkar je izbruhnil virus, Kubanci nimajo več prihodkov od turizma, ki je po propadu sladkorne industrije nova monokultura. Tudi Kubancev iz ZDA ni več v domovino, Američani pa so že pod Donaldom Trumpom zavrli pošiljanje denarja na Kubo. Kar dve tretjini ljudi na Kubi že desetletja nekako preživi predvsem s pomočjo sorodnikov iz ZDA.
V zadnjem obdobju, tistem po formalnem odhodu družine Castro z oblasti, so v Havani zavozili tudi dolgo napovedovane finančne in gospodarske reforme, zasebna pobuda brez denarja ni mogla zaživeti. Nezadovoljstva pa ni bilo mogoče utišati kot v prejšnjih časih, ko še ni bilo spleta in se novice niso širile kot drugod po svetu.
Ljudje na Kubi se še dobro spomnijo »specialnega obdobja« po propadu Sovjetske zveze pred tremi desetletji, ko jih je pestila lakota, oblasti pa kljub krizi niso dovolile družbenih in gospodarskih sprememb. Za izhod iz stiske je tedaj Fidel Castro dovolil razvoj turizma, ki ga je zaupal bratu Raúlu in njegovim oboroženim silam. Vojska v celoti obvladuje turizem pa tudi vojski in turizmu namenjeno kmetijsko proizvodnjo in uvoz dobrin za potrebe turistov.
V času »specialnega obdobja« so Američani nezadovoljnim Kubancem še dovolili beg na Florido. Zdaj Miguel Díaz-Canel, ki ga je Raúl Castro imenoval za naslednika na prestolu, očita Washingtonu, da dodatno stiska Havano za grlo prav z zapiranjem svojih meja pred Kubanci. Pobegle Kubance Američani vračajo na Kubo.
Za vse je kriva ofenziva kontrarevolucije
Šef države in partije, ki je stopil v prevelike škornje in ne uživa občudovanja, kakor ga je Fidel, ali vsaj strahu, kakor ga je znal širiti Raúl, sedanje dogajanje razlaga kot ofenzivo kontrarevolucije. Pomanjkanje hrane in vsega drugega je delno pripisal tudi posledicam sovjetskega odhoda v začetku devetdesetih, zlasti pa ameriški blokadi, ki traja skoraj šest desetletij. Kubanci so pričakovali, da se bo nova ameriška vlada pod Joejem Bidnom vrnila k Obamovi politiki popuščanja napetosti, ki je pred šestimi leti pripeljala do obnovitve odnosov med Washingtonom in Havano.
Miguel Díaz-Canel je po nasilno zadušeni vstaji že v nedeljo zvečer nagovoril ljudstvo v slogu nekdanjih večurnih litanij Fidela Castra. Razložil je Kubancem, kako se je ves svet še enkrat zarotil proti njim, nekateri Kubanci pa so nasprotnikom nasedli, pomagajo jim pri rušenju revolucije.
Za ta teden je vrhovni poveljnik, predsednik države in vlade ter šef partije pozval državljane, naj se uprejo sovražniku, revolucijo naj branijo za vsako ceno.
• Protesti so se v nedeljo v kratkem času razširili po vsej državi.
• Kubanci so od začetka revolucije le enkrat zares protestirali – leta 1994.
• Oblast razlaga ljudem, kako se je ves svet zarotil proti njim.