Ko Janša brani človekove pravice po svetu

Da bo drugo predsedovanje predsednika vlade Janeza Janše svetu EU sosledje izzvanih afer in aferic, ki bodo odmevale v domačem in evropskem prostoru, je postalo jasno že prvi dan predsedovanja, ko je kolegiju evropske komisije razkazoval fotografijo, namenjeno njegovemu notranjepolitičnemu boju proti sodstvu in opoziciji. Zunanja in evropska politika Slovenije sta v času Janševega mandata ujetnici notranjepolitičnih interesov SDS. Janša je v svoji maniri nadaljeval prejšnji konec tedna, ko je na lastno pest kot predsednik vlade države, ki predseduje svetu EU, pozval k neodvisni preiskavi pokola 30.000 političnih zapornikov v Iranu leta 1988.

Ne da bi Janši odrekali pravico do kritike brutalnega kratenja človekovih pravic, čas in način njegove intervencije sta izbrana napačno, povrhu vsega pa popolnoma neusklajena s slovensko zunanjo politiko in evropskimi prizadevanji glede oživitve iranskega jedrskega dogovora. Gre za zelo zapletena geopolitična vprašanja, ki zahtevajo filigranski pristop. Janša pa je k diplomatski mizi, na kateri je zapleteno ravnotežje med varnostnimi dilemami iranskega jedrskega programa in samoohranitvenimi težnjami režima, ki množično krati človekove pravice, pristopil z macolo.

»Slovenija in EU temeljita na odločni zavezanosti k spodbujanju in zaščiti človekovih pravic, demokracije in pravne države po vsem svetu. To je v središču naših odnosov z drugimi državami.« S to formulacijo so včeraj na zunanjem ministrstvu, ki ga vodi Janši zvesti Anže Logar, hiteli relativizirati diplomatsko škodo, ki jo je povzročil premier. Vse lepo in prav, a Janša bi bil v primeru Irana, s katerim se je že zapletel v obtožbe, da je iranski režim prek NLB opral milijardo evrov, bistveno bolj kredibilen, če bi ga denimo v odnosih z režimom Viktorja Orbána na Madžarskem vodila zavezanost k »spodbujanju in zaščiti človekovih pravic, demokracije in pravne države«. A to pričakovati od politika, ki ne razume univerzalnega demokratičnega sporočila nedeljskega referenduma o zakonu o vodah, bi bilo preveč.

Zapletena geopolitična vprašanja zahtevajo filigranski pristop, Janez Janša pa je k diplomatski mizi pristopil z macolo.