Jože Vidic, baritonist
Prvak SNG Opera in balet Ljubljana o vlogi opere in kreativnem procesu pri odmevni uprizoritvi Tosce
»Pogosto se vprašam, ali znamo nagraditi naše najboljše operne umetnike in jim pokazati, da cenimo njihovo ustvarjalnost. Več kot trideset let je že od zadnje Prešernove nagrade, ki je bila podeljena opernemu umetniku ali umetnici.«
V SNG Opera in balet Ljubljana so pred kratkim spet odprli vrata občinstvu. Najprej s krstno uprizoritvijo opere Samorog Pavla Šivica, potem pa še s premiero Puccinijeve Tosce. Slednja je ena najbolj izvajanih in priljubljenih oper nasploh, njena originalna postavitev pa precejšen izziv.
Tokratno uprizoritev bi lahko označili za minimalistično: v skoraj praznem belem odrskem prostoru (scenografija Marka Japlja) je režiser Matjaž Berger izpostavil pevce sáme. V vedno elegantnih kostumih ostrih potez Alana Hranitelja so pevci v Bergerjevi predstavi oropani trdnih oprijemališč, za katerimi bi se lahko zakrili. Tako sta na premieri 22. junija stopila v ospredje glas in igra pevskega ansambla, in sicer Branka Robinšaka v vlogi karizmatičnega slikarja Marija Cavaradossija ter italijanske sopranistke Rossane Potenza kot Tosce. Okrutnega inšpektorja sadističnih nagnjenj je pel baritonist Jože Vidic, ki je v pogovoru razkril zakulisje priprave operne predstave.
Kako se pred začetkom gledaliških vaj pripravite na novo vlogo s pevskega in igralskega vidika? Glasbena interpretacija narekuje pristop k igri; to sta dve neminljivo povezani dejavnosti. Moje izhodišče je libreto, ki ga je skladatelj nadgradil v glasbi. Iščem simbiozo med besedo in glasbo. Razmišljam o dramaturgiji operne zgodbe in v njej opazujem razvoj lika. Če človek razume in izhaja iz študija operne zgodbe in njenega ozadja, potem ga delo sámo vodi naprej.
Kako so potekale priprave na
v koronskem času, ko niste imeli stika s kolegi glasbeniki? Vendarle predstave nastajajo na skupinskih vajah.
Korona je prinesla več prostega časa, po drugi strani pa odnesla veliko ustvarjalnosti. Glasbenik v operi nujno potrebuje kolege, s katerimi soustvarja in muzicira. Tako kot slikar (poleg lastnega navdiha) potrebuje platno in barve, tako pevci potrebujemo glasbene partnerje na odru in tudi v zaodrju.
Kljub vsemu je bilo nekaj razmaknjenih otočkov ustvarjalnosti, ko smo smeli skupaj ustvarjati in muzicirati. V začetku sezone sem debitiral v preloženi premieri pretekle sezone – Cavalleria rusticana (Kmečka čast), Glumači. Pri Tosci dolgo ni bilo jasno, kdaj jo bo sploh mogoče izvesti. Vesel sem, da smo tako jeseni kot tudi zdaj imeli vsaj nekaj predstav.
Ste zadovoljni s predstavo?
Ob postavitvi Tosce sem se znašel v izrednih okoliščinah, kajti še pred dobrim mesecem nisem vedel, ali bom sploh lahko pel. Imel sem zelo neprijetno poškodbo glasilk, zato sem bil primoran biti tri tedne čisto tiho. Med režijskimi vajami sem lahko zgolj sedel in spremljal delo kolegov. Na koncu se je zgodilo, kar se v glasbenih gledališčih pogosto dogaja: tudi kolega je zbolel in tik pred zdajci odpovedal predstavo. Čeprav še ne čisto zdrav, sem na željo vodstva vseeno sprejel premierno predstavo. Bolj bi mi bilo pogodu, če bi bila premiera teden dni pozneje, da bi imel nekaj dni več na voljo za okrevanje in bi lahko pel brez strahu, kaj se z glasom dejansko lahko zgodi na predstavi. Na premieri sem se iz fraze v frazo boril in upal, da bo glas zdržal. Bi jo pa z veseljem izvajal še kdaj. Vseeno sem vesel, da smo jo končno realizirali. Navsezadnje je bilo vanjo vloženega veliko truda veliko ljudi, ki trdo delali, da bi predstavo pripeljali do končne realizacije. Za ansambel se je vedno vredno potruditi. Pa čeprav včasih na svoj račun.
Kako bi opisali sodelovanje z režiserjem Matjažem Bergerjem? Vesel sem, da sem lahko spet sodeloval z Matjažem Bergerjem, ki je zelo poseben človek. Predan je svojemu ustvarjalnemu credu, ki ga prinaša v prostor odrskega soočenja z zgodbo. Ko sva čakala, da se mi povrne glas, sem markiral svojo vlogo brez intenzivnega petja, samo s preigravanjem v prostoru.
Nastajanje predstave je proces združevanja idej. Ob prebiranju partiture sem imel zanj mnogo vprašanj, ki sva jih razreševala v prijaznem dialogu. Dialog plemeniti umetnost; če umanjka, smo vsi izgubili. Izvajalci, ki ne dovolijo drugačnih umetniških mnenj, kot so njihova, pogosto trčijo v zid. Sam vedno poskušam izčistiti vse stare poglede na določeno delo in vstopati v interpretacijo lika kot na svež, nepopisan list papirja, na katerem lahko rišem novo zgodbo.
Zame je bil Bergerjev minimalizem iztočnica, iz katere sem razvijal svoj odnos do Tosce. Lepo je, če ima predstava bogato scenografijo in razkošne kostume, toda na prvem mestu so vedno odnosi med protagonisti. Tokrat so izvajalci postavljeni na bel oder, ki jih odkriva in razkriva mnogo bolj, kot si morda želijo. V takšni postavitvi je treba biti zelo natančen in dosleden v realizaciji zastavljene ideje. Vsak odmik od začrtanega se močno opazi in deluje kot tujek.
Možnosti uprizoritev je neskončno, toda kot umetnik poskušam usvojiti režiserjevo vizijo in jo nadgraditi s svojo igro. Končni rezultat je skupek idej, želja in pričakovanj režiserja in dirigenta ter mojega doživljanja in zmožnosti vživljanja v vlogo.
Zame je bil Bergerjev minimalizem iztočnica, iz katere sem razvijal svoj odnos do Tosce.
V čem vidite aktualnost Tosce?
V resnici in predanosti poslanstvu umetnosti, ki je vedno aktualno. Tosca je iskreno predana svojim idealom in zvestobi. Zvestobi svobodi in ljubezni. V današnji družbi si težko predstavljamo takšno predanost ljubljeni osebi in idealom, za katere je vredno živeti. Njena brezkompromisnost v odrekanju, v iskanju resnice je izjemna. Ponosna kroji svojo usodo, je kraljica svojega življenja. Zato je Tosca tako popularna, želena in večna. Ampak vse to traja, dokler ne vstopi na prizorišče nadzor.
Nadzor nad življenjem in smrtjo. Aktualnost današnjega časa.
Vprašanja, ki zadevajo položaj žensk, se počasi razpirajo v javni sferi, feministična gibanja so tako v svetu kot doma vedno bolj opazna. Kako vidite Tosco v luči feminizma, še posebno ob vlogi Scarpie, ki močno vdira v njeno intimo?
Vloga Scarpie je izrazno močna, dominira in vdira v intimo posameznikov na sprevržen in brutalen način. Tako je bilo v družbi od nekdaj in tako je žal še danes. Odmaknjeno od oči javnosti se dogaja marsikaj. Mnoga gibanja, tudi feministična, so reakcija na aktualni svet in obstajajo z razlogom. Danes je zelo pogost mobing, ki se izvaja na različnih ravneh.
Nasilje mnogih oblik se bohoti in razkazuje v vsej svoji sprevrženosti. Žal tudi v teatrskem svetu.
Pogosto slišimo, da je opera preživeta umetnost. Kakšen status ima v današnji družbi?
Opera je kraljica umetnosti. V svetu jo zelo cenijo in ji namenjajo veliko pozornosti. Še vedno velja za eno najbolj cenjenih umetnosti, spoštujejo se njeni (po)ustvarjalci. So del družabnega življenja in cenjeni sogovorniki. Sam menim, da še zdaleč ni preživeta. Je pa morda pri nas malo odrinjena na obrobje in pogosto manj cenjena kot pop kultura, ki je lažje razumljiva in namenjena zabavi. Za opero je potrebna drugačna vrsta koncentracije. Ampak še vedno je navdušujoča in nagovarja ljudi.
Pred dnevi sem bil na odličnem koncertu mariborske opere na Ptuju, kjer so navdušili na tisoče obiskovalcev. Ali pa odlična izvedba Carmen na Festivalu Ljubljana.
Seveda sta bila oba dogodka na odprtem, kar je pripomoglo k res izjemnemu obisku. Tudi opera se mora prilagajati aktualnosti današnjega časa in iti med ljudi. Smo pa operni umetniki v svoji senzibilnosti do umetnosti in okolja pogosto drugačni in zato se mnogim, ki ne razumejo popolne predanosti idealu iskanja lastne odličnosti, zdimo, kot bi bili z drugega sveta. Pogosto se vprašam, ali znamo nagraditi naše najboljše operne umetnike in jim pokazati, da cenimo njihovo ustvarjalnost. Več kot trideset let je že od zadnje Prešernove nagrade, ki je bila podeljena opernemu umetniku ali umetnici. Res ni bilo v vseh teh letih nikogar, ki bi bil lahko prepoznan in deležen javnega priznanja Prešernovega sklada? Sam poznam nekaj izjemnih umetnic in vsaj ena izmed njih bi bila lahko naslednja lavreatka. Morda bi s tem simbolično vrnili opero na družbeni oder, ki si ga nedvomno zasluži.
Več kot trideset let je že od zadnje Prešernove nagrade, ki je bila podeljena operni umetnici ali umetniku.