Čuti hranijo pozabljene spomine
Marcel Proust Stopetdeseta obletnica dandyja, esteta, obiskovalca salonov in iskalca izgubljenega časa
Desetega julija 1871 se je v pariški četrti Auteuil rodil Marcel Proust, pisec romanov, esejev, kritik, pastišev, kratkih zgodb ter avtor monumentalnega sedemdelnega cikla Iskanje izgubljenega časa, ki velja za enega največjih romanov minulega stoletja. Obletnico so pospremili objave in dogodki, prihodnje leto se obeta še počastitev 100. obletnice njegove smrti.
Dve leti od praznovanja Proustove literarne zapuščine, ki ga je v Illers-Combrayju, mestecu, kjer je v otroštvu preživljal družinske počitnice, takrat zaznamovala 100. obletnica prejema Goncourtove nagrade za roman V senci cvetočih deklet, drugi del Iskanja, je bilo minuli vikend tam, natančneje v muzeju Marcela Prousta oziroma »hiši tete Léonie«, spet živahno. Združenje prijateljev Marcela Prousta, ki mu predseduje Jérôme Bastianelli, sicer direktor pariškega muzeja Quai Branly, in šteje približno 660 članov, je tam uredilo spominsko sobo, predstavili so nove muzejske pridobitve, organizirali bralni dogodek, knjižni sejem in predavanje Družina Proust in Francija julija 1871, ki ga je pripravil izvedenec za Prousta, akademik Jean-Yves Tadié. Junija so izdali tudi knjižico s 150 odlomki iz Proustovega dela, opremljenimi s komentarji bralcev. Med njimi so pogosto pripadniki francoske elite, pisatelji, akademiki, politiki, kot je bil v preteklosti Robert Schumann ali je danes njihov finančni minister Bruno Le Maire, tudi sam avtor več knjig, ki je, preden se je podal v diplomacijo in politiko, diplomiral iz književnosti – iz Prousta, pri Jean-Yvesu Tadiéju. Nicolas Ragonneau, avtor bloga Proustonomics – jeseni bo s predgovorom Jean-Yvesa Tadiéja izdal istoimensko knjigo, ki analizira prodajo Proustovih knjig na več trgih –, to pripisuje dejstvu, da je tudi Proust izhajal iz visokih meščanskih krogov.
Izidi neobjavljenih del
Njegova družina je bila premožna, oče je bil epidemiolog, mama pa gospodinja iz bogate judovske družine. Igrala je klavir, govorila več jezikov ter bila ljubiteljica knjig in gledališča. V zapuščini urednika Bernarda Falloisa, ki je imel po zaslugi Marcelovega brata Roberta dostop do pisateljevega arhiva, so po tem, ko je leta 2018 umrl, poleg prologa k Iskanju, Soixante-quinze feuillets, našli tudi njene zapiske Souvenirs de lecture, citate
Proustov prvi roman je nedokončani in razmisleke o knjigah, avtorjih, gledaliških igrah, ki so jo nagovorile. Zapiski so lani izšli pri Éditions Fallois in poleg intelektualnega profila te izjemne ženske, kot jo je opisal najditelj Luc Fraisse, slikajo tudi okolje, v kakršnem je z bratom, ki naj bi ga klical »volkec« in od njega zahteval, da ga kliče visočanstvo, odraščal Marcel Proust.
Soixante-quinze feuillets, besedilo na petinsedemdesetih straneh, ki ga je ob posthumni objavi Proustovega eseja Contre Saint-Beuve urednik Fallois mimogrede omenil, je utonilo v pozabo. Po več kot pol stoletja je nato nepričakovano vzniknilo kot sveti gral – tako so ga poimenovali pri založbi Gallimard – in je »pomemben košček sestavljanke«, ki »s ključi, ki se v Iskanju zdijo pozabljeni, omogoča vstop v Proustovo kripto«. Aprila je skupaj z novelami Le Mystérieux Correspondant et autres nouvelles retrouvées, že prej objavljenimi pri Falloisu, izšlo pri Gallimardu. Novele so plod Proustovega zgodnjega pisanja, namenjene so bile objavi v zbirki Les Plaisirs et les Jours ( Radosti in dnevi, prev. Katarina Marinčič), a jih je naposled iz nje izvzel. »S tem, ko nas spusti v svojo zavest, nam odpre svoj delovni kabinet, svoj skrivni laboratorij, in svoj intimni dnevnik, ki ga ni nikdar napisal,« so o njih zapisali pri založbi in dodali, da gre za krhka, nepopolna, nedodelana besedila, v katerih pa je že moč čutiti »bodočega Prousta« in odzven tem, ki se pojavljajo v Iskanju: nesrečna ljubezen, minevanje časa, družbena satira.
Pionir sodobnega romana
Sedem knjig, v katerih nastopa več kot 500 likov, na skupno krepko več kot 3000 straneh, ki tvorijo ciklično celoto, V Swannovem svetu, V senci cvetočih deklet, Svet Guermantskih, Sodoma in Gomora, Jetnica, Ubežnica in Spet najdeni čas, močno prežemata spomin in njegova moč. Epizoda z magdalenicami, v kateri pripovedovalcu, ki mu je tudi ime Marcel in je pisatelj, ob zaužitju kolačka, pomočenega v lipov čaj, na površje priplavajo pozabljeni spomini na otroštvo, velja za enega najslavnejših opisov aktivacije nehotnega spomina v svetovni literaturi: »Kadar pa ne ostane od davne preteklosti čisto nič, kadar so bitja že mrtva, predmeti pa uničeni, se še dolgo ohranita vonj in okus; čeprav bolj krhka, sta vendar bolj trdoživa, čeprav nesnovna, sta bolj trajna in bolj zvesta, tako kot duše, in se na razvalinah vsega drugega spominjata, čakata, upata in nosita na svojih drobnih, skoraj nezaznavnih kapljicah vso neizmerno stavbo spomina,« je zapisal v Combrayju, prvem delu romana V Swannovem svetu. Po smrti staršev, na katere je bil zelo navezan, zlasti na mamo, se je osamil in pisal, njegova edina družba je bila hišna pomočnica. Soba, v kateri je tako rekoč v postelji napisal svoje življenjsko delo, znan je tudi po zelo dolgih povedih, je bila obdana s plutovino, ki naj bi blažila vdor alergenov, saj je bil šibkega zdravja. Njena rekonstrukcija je na ogled v muzeju Carnavalet v Parizu.
Ob 100. obletnici pisateljeve smrti jeseni prihodnje leto bo založba Beletrina ponatisnila Iskanje izgubljenega časa (prev. Radojka Vrančič) ter nedavno odkrito knjižico Proustovih še neobjavljenih zapisov, prevaja jih Katarina Marinčič.