Glasba za film, ki ne obstaja
Jean Markič predstavlja novi album
Jean Markič je producent in akademski skladatelj, ki smo ga zadnja leta srečevali v družbi vrste domačih glasbenikov in zasedb. Nedavno je predstavil zanimiv avtorski projekt Abstractions, ki ga opiše kot glasbo za film, a brez filma.
Glasbo bi najlažje označili za cinematic ali vsaj za atmosfersko glasbo. Skozi zvočne pokrajine nas popeljejo orkestracije, ki se nato prelijejo v solistične skladbe. Gre za pronicljiv in premišljen izdelek, ki sočasno premore veliko ustvarjalne mehkobe, skromnosti in tudi samozavesti mladega prodornega ustvarjalca.
Kako nastane glasba za film, ki ga ni?
Vse se začne z idejo. Ker je to glasba za film, ki ga ni, ne potrebujem nobenih drugih dejavnikov in ljudi, ampak sem pri pisanju oziroma snemanju odvisen sam od sebe, kar pomeni, da ne potrebujem vnaprej napisanega scenarija ali filma, da lahko začnem ustvarjati, ampak je dovolj že ideja sama zase. To je po eni strani lahko težava, po drugi odrešitev. Tako kot slikar, ki začne s praznim platnom, tako jaz začnem s tišino. Brez filma si kot skladatelj neomejen – omejitve pa so, kot vemo, lahko v veliko pomoč –, zato na koncu ostane le tišina in morje idej, ki čakajo, da jih svobodno povežeš med seboj v neko logično celoto.
Zakaj ste projekt poimenovali Abstractions?
Kot rečeno, gre za glasbo za film, ki ga ni. Kar poslušalcu ostane, so le miselne ideje in zgodba, ki se vsakemu zdi drugačna. Čeprav so zamisli z naslovi skladb deloma usmerjene, ni nujno, da poslušalke in poslušalci te usmeritve sprejmejo in jim preostane le miselna predstava – abstrakcija. To je hkrati najmočnejši in najboljši film, saj si ga vsak kreira po svoje in načeloma po svojih željah. V njem potemtakem ni slabih kadrov.
Plošča je zelo uravnotežena in premišljena, sliši se, da je nastala z veliko predanosti. Kaj je bil za vas največji izziv?
Pri tem projektu je bilo izzivov več, najtežji je bil, kako bi sam dosegel zvok velikega orkestra, brez petdesetih ljudi. Ker gre za
polovico orkestralnih skladb, sem moral rešitev poiskati v računalniškem procesiranju in tako imenovanem samplanju zvokov oziroma zlaganju vnaprej posnetih orkestrskih tonov v glasbeno celoto. Zatem se je pojavil še dodaten izziv, kako nastali zvok zaviti v končno zvočno podobo, da se čim bolj približa orkestru. Če glasbeniki igrajo skupaj, nastane popolnoma drugačna spojina, kot če posnamejo ton za tonom posebej in jih potem združim. Na drugi strani pa gre za mešanico elektronskih in akustičnih zvokov. Vprašanje je torej, kako te zvoke kar se da estetsko združiti in kako z elektroniko ustvariti nekaj drugačnega in ne samo že slišane prednastavitve sintetizatorjev.
Na plošči sodeluje tudi skupina uveljavljenih glasbenikov.
Tako je. Pri projektu sodelujejo različni glasbeniki. Seveda sem najprej povabil studijskega prijatelja, trobentača in producenta Domna Graceja. Žive trobente so pripomogle k boljšemu zlitju zvoka orkestra, hkrati pa sva skupaj
nato soustvarila končno zvočno podobo albuma. Pri nekaterih orkestrskih skladbah lahko slišimo tudi bobne, za kar je poskrbel Tilen Zakrajšek, odličen bobnar, ki je s svojo hitrostjo snemanje in procesiranje kar se da olajšal. Ko sem se vozil po ljubljanskih cestah, sem srečal Petra Kaiserja in sem se takoj spomnil, da bi ravno on lahko odigral manjkajoči violončelo na albumu. Nikoli ne bom pozabil, da je bilo to snemanje ravno na silvestrski večer – zaprla sva se v studio, potem pa šla vsak svojo pot. Nina Klaut je na koncu dodala še svoj angelski glas in odlično odpela nekaj otroških vokalov na albumu.
Vas je katera od skladb še posebej presenetila?
Zame presenečenj ni bilo. V mojem ustvarjalnem procesu nastane veliko različne glasbe. Tako sem izbral določene skladbe, ki so se mi zdele povezane, in jih zavil v neko celoto, ki po mojem mnenju odlično funkcionira. Vsaka skladba ima pri meni svojo zgodbo – tako zgodbo o nastanku kot že prej omenjeno abstrakcijo.