Tihotapske poti, ki so postale gorskokolesarske steze
Mokrine Smučišče so zavzeli kolesarji, turistični delavci in gostinci pa se jim vse bolj prilagajajo
Kakor da bi naši severni sosedje slutili, da bo prišel čas, ko bo kolesarjenje postalo rekreativni šport številka ena. Že pred leti so se namreč močno usmerili v poletni turizem, ki ga v hribih in gorah ne predstavlja le pohodništvo, ampak si pot tja vse bolj utira tudi gorsko kolesarstvo.
Mokrine (večini bolj znane kot Nassfeld) že dolgo niso več le eno najbolj priljubljenih zimskih središč (mimogrede, uvrščene so med deset najboljših avstrijskih smučišč), ampak so postale tudi največja kolesarska regija v južnih Alpah.
Naravna klima ob sončni pripeki
Kraj je pravzaprav klimatska idila. Že ime pove, da gre za območje, ki je bogato s padavinami, kar prav pride predvsem v zimskem času. A po drugi strani se Mokrinam s takšnim imenom dela tudi krivica. Vremenske analize, vsaj tako pravijo, kažejo, da je območje v poletnih mesecih nadpovprečno obdarjeno s soncem. Vse to pa je voda na mlin turističnim delavcem, ki zelo cenijo slovenske goste.
Imajo 46 različnih cestnih in gorskih kolesarskih poti, ki skupno merijo kar 950 kilometrov. Proge se raztezajo na območju, kjer se prepletata sredozemsko podnebje in čist gorski zrak. Ko vrtimo pedale po desetine kilometrov dolgi urejeni kolesarski poti (ločeni od glavne ceste), kjer reka Zilja s svojim hladom blagodejno vpliva na počutje, se preizkusimo še v bolj adrenalinski vožnji po tako imenovanih downhill progah, zraven občudujemo lepote narave in se ob koncu osvežimo, denimo, v Belem jezeru ( Weissensee) ali Preseškem jezeru ( Presseggersee), razmišljamo samo še o enem: kdaj se bomo vrnili.
V regiji je kar nekaj jezer, veliko jih je umetnih, ki jih pozimi uporabijo za umetno zasneževanje smučarskih prog. Za kopanje niso primerna, v nasprotju z omenjenima, ki sta zapuščina ledene dobe in že sami po sebi vredni obiska.
Sneg na kolesarskih poteh
Letošnjo poletno turistično sezono je v Avstriji, kot ves svet, zaznamoval virus, a domačini so povedali, da se je začetek zamaknil tudi zaradi velikih količin snega. Mati narava je bila namreč še v pozni pomladi izredno radodarna z belim blagom. Zatorej ni bilo nič nenavadnega, da smo s kolegi, gorskokolesarskimi nadobudneži, ko smo se sredi minulega meseca dvignili iz doline v Tröpolachu z gondolo Millennium Express na 1585 metrov nad morjem, tam zagledali zaplate snega.
Svojevrstno doživetje se je bilo ob začetku sezone s kolesom poditi po snegu. Vsak, ki je to že izkusil, seveda ve, da je sicer bolj za kljukico na seznamu življenjskih doživetij. Nagnjen teren in sneg pač nista kakšna stabilna kombinacija za vožnjo s kolesom, čeprav smo imeli dobre »kramparce«.
V preteklosti je bilo gorato območje mamljivo predvsem za tihotapce različnega blaga, saj tod poteka državna meja med Avstrijo in Italijo. Prav po istih poteh mejnega območja pa so zdaj urejene kolesarske poti. Tako imenovane enojne poti ( single trails) so pripravili tako za začetnike kot izkušenejše spustaše, enako velja za flow trails. Speljane so na obrobju ali po pobočju smučišča.
Najdaljši je skoraj 12-kilometrski spust in je nič drugega kot popoln užitek. Nekatere poti so rezervirane samo za kolesarje, kar pomeni, da pohodniška noga nanje ne sme. Spet druge, ki sicer ne sodijo v kvoto urejenih spustaških poti, pa si delijo s pohodniki. Da bi kolesarjem omogočili karseda zajetno in preprosto raziskovanje območja, so poskrbeli tudi za prevoz koles. Sistem je odlično zasnovan in utečen. Do, denimo, Belega jezera pelje avtobus s prikolico za kolesa. Tam pa so spet nove dimenzije užitka.
Čudoviti darili narave
Panoramska kolesarska pot se dvigne kakšnih 300 metrov nad najvišje ležeče kopalno jezero v Alpah. Kdor se raje drži doline, pa se lahko poda na urejeno kolesarsko stezo okoli jezera, kjer višinske razlike ne boste pridobivali. Voda Belega jezera je tako čista, da jo lahko brez zadržkov zaužijemo. Pa tudi bistra, saj vidimo do 12 metrov v globino. Jezero sredi
Ziljskih Alp leži na nadmorski višini 930 metrov in je, kot rečeno, najvišje kopalno jezero v Alpah.
V nasprotju s Preseškim pa sonce Belo samo na površju segreje do 24 stopinj Celzija. Poleti se je po njem mogoče popeljati z ladjo, znano pa je predvsem po tem, da pozimi v celoti zamrzne. In to tako globoko, da na njem uredijo več kot deset kilometrov dolge drsalne steze. V preteklosti je to prišlo prav tudi okoliškim kmetom, saj so s konji vozove in sani vlekli kar po bližnjici čez zamrznjeno jezero, ki je široko od 100 do 600 metrov.
In če se vrnemo še k Preseškemu jezeru; je deveto največje v Avstriji, in čeprav se vanj z gora steka mrzla voda, je čudovita osvežitev v vročih poletnih dneh. Že na začetku poletja se lahko ogreje na 22 do 24 stopinj Celzija. Javne plaže so urejene in primerne predvsem za družinski oddih.
Turistični delavci pravijo, da je prav čas koronavirusa dal še dodatnega zagona kolesarskemu turizmu. Kolesarji počasi izpodrivajo pohodnike, ki so poleti sicer številka ena med gosti, ne manjka pa niti tistih, ki stavijo na bazensko in velneško razvajanje.
950 kilometrov je skupna dolžina vseh cestnih in gorskih kolesarskih poti
Najdaljši, skoraj 12-kilometrski spust je popoln užitek.