Ne delajmo si utvar

Na RTV Slovenija sem pred referendumom 11. julija spremljala oddajo o referendumu.

Glede na to, da sta se minister Vizjak in vlada zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o vodah oklepala kot pijanec plota, vse nasprotne argumente pa zavračala, bi rekla, da si ta oblast domišlja, da smo državljani zaradi nje, ne ona zaradi državljanov, in da bo večna.

Velik del prebivalstva, vključno z okoljskimi strokovnjaki, je zakonu utemeljeno nasprotoval, predlagatelji pa se niso premaknili niti za milimeter. Brez dvoma so nameravali ustreči kapitalskim lobijem kljub slabim izkušnjam z njihovim onesnaževanjem. Tudi vodo so že prodajali in prodali, za zraven pa še kup zavajanj. Pravica do zdrave pitne vode je zapisana v ustavo, a se za to ne menijo kaj dosti.

Lep primer prisvajanja brežine reke Kolpe je neki Big Berry Resort. Res je, da Kolpe ni zagradil, ker je ni smel, zato pa je razmeroma veliko zemljišče ogradil in postavil zapornico. To nedvomno dnevnemu kopalcu pove, da tu ni zaželen. Preden je en kapitalist zemljišče prodal drugemu, je bilo to priljubljeno naravno kopališče za domačine, za bližnjo in daljno okolico, zdaj pa je ekskluzivno za tiste, ki najamejo njegov dragi objekt.

Pa naj si delamo utvare, da bo pozidava priobalnih zemljišč kje drugje delovala kako drugače? Vse, kar bo tam zgrajeno – od preprostih objektov, hotelov, industrijskih obratov do bencinskih črpalk – gotovo ne bo za »plebs«, kar pa se bo stekalo od tam (kanalizacija, odplake ...) v vode, pa bo skupna stvar.

Tanja K. Škof, Semič