Rdeči karton za politični aktivizem
Odštevanje do olimpijskih iger Etično sporna prepoved športnikom, da na terenu izražajo politična stališča
»Podij in obredi ob podelitvi medalj niso mišljeni za politične in druge demonstracije, temveč za izražanje spoštovanja športnikom in dobitnikom medalj za njihove športne dosežke, ne pa za njihova zasebna stališča.« S temi besedami je predsednik Mednarodnega olimpijskega komiteja (Mok) Thomas Bach olimpijce, ki bodo sodelovali na poletnih igrah v Tokiu, opozoril, da njihov politični aktivizem tam ni dobrodošel.
Bach, ki je bil nekdaj tudi sam nemški šampion v mečevanju, je s tem prejšnji teden v intervjuju za Financial Times pojasnil, da je v teku »misija združevanja vsega sveta na enem mestu in miroljubnega tekmovanja«. To pa se ne bo nikoli uresničilo, je nadaljeval, če bodo igre postale priložnost za razdore.
Povsem razumljivo je, da je Bachu dovolj težav in da si na vso moč želi, da bi olimpijada v Tokiu, ki se uradno še vedno imenuje »Olimpijada 2020«, potekala brez sleherne dodatne ovire. Vendar ostaja vprašanje, ali je politični aktivizem mogoče oziroma ali se sme pregnati z olimpijskih prizorišč.
Prepoved političnih kretenj, kot je dvignjena pest ali klečanje med igranjem državne himne, je bila pravzaprav izrečena že lani, ko se še ni slutilo, da bodo morali tokijske igre preložiti zaradi pandemije. V olimpijskem statutu, ki je začel veljati julija 2020, je eksplicitno zapisano, da »na nobenem od olimpijskih objektov ne bo dovoljena nobena oblika demonstracij ali politične, verske ali rasne propagande«. To se je nanašalo na poteze, kot sta bila klečanje zvezde ameriškega ženskega nogometa Megan Rapinoe leta 2016 ali dvignjena pest metalke kladiva Gwen Berry na panameriških igrah pred dvema letoma. Zadnja je tudi na kvalifikacijskem tekmovanju za olimpijske igre pokazala hrbet ameriški zastavi, okoli glave pa si je ovila majico z napisom »športnica aktivistka«.
Da bi se lahko tudi v tem poletju dogajali podobni nastopi s političnimi konotacijami, je bilo jasno že, ko je imela Naomi Osaka, japonska teniška zvezdnica, ki bo sodelovala na poletnih igrah, lani med US Open na obrazu masko, ki je opozarjala na uboj Afroameričana Ahmauda Arberyja v Georgii.
Strah pred politično kakofonijo
Že tako močno nepriljubljene olimpijske igre, o katerih večina Japoncev meni, da jih sploh ne bi smeli prirediti, dokler traja pandemija, bi se utegnile spremeniti v politično kakofonijo, če bi jih športniki izkoristili kot tribuno za izražanje svojih stališč. V Tokiu bo v prihodnjih tednih 11.000 olimpijcev in blizu 4500 paraolimpijcev, in čeprav bodo skupaj z 41.000 trenerji, sodniki, terapevti in funkcionarji ves čas v epidemiološkem pa tudi socialnem »mehurčku« ter ne bodo tekmovali pred gledalci, bodo celotno dogajanje kljub vsemu prenašale televizijske kamere. In prav zaradi dosedanjih protislovij glede tega, ali naj olimpijske igre organizirajo ali znova prestavijo, jih bo po splošnih ocenah po televiziji spremljalo rekordno število gledalcev.
Prav to pa je vzrok, zaradi katerega bi posamezni športniki hoteli povedati, kaj si mislijo o določenih vprašanjih, in zaradi katerega si Bach nikakor ne želi, da bi se to zgodilo.
Vendar se celo funkcionarji Moka zavedajo, da bo težko, če že ne nemogoče, preprečiti, da športniki ne bi izražali svojih političnih pogledov. Navsezadnje je politizirana tudi odločitev, da bodo olimpijske igre potekale kljub pandemiji – s kakšno pravico se torej športnikom prepoveduje, da povedo ali pokažejo, kaj si mislijo o določenih vprašanjih in trendih?
Zgodovina športnega aktivizma
Tudi zgodovina olimpijade veliko govori v prid politično ozaveščenim športnikom. Občasno je bila politika že v imenu in videzu dobitnika zlate medalje, kajti, kako bi bile videti igre, ki so leta 1936 potekale v Berlinu pod nacistično vlado, če temnopolti Jesse Owens ne bi osvojil štirih zlatih medalj in pred očmi Hitlerja izničil njegove teorije o arijski superiornosti?
Če je bilo politično stališče izraženo s tem, da v London leta 1948 niso povabili Nemčije in Japonske, po kakšni logiki bi lahko pričakovali, da športniki največjega športnega dogodka ne bi izkoristili za izražanje svojega nezadovoljstva ali stališča? Ameriška tekača afriškega rodu Tommie Smith in John Carlos, ki sta na olimpijskih igrah v Mexico Cityju leta 1968 proti rasizmu v svoji državi dvignila v zrak pesti v črnih rokavicah, sta postala simbol olimpijskega aktivizma. Prav zato, ker so njiju in avstralskega olimpijca Petra Normana, ki je nosil priponko s simboli človekovih pravic, vrgli iz olimpijske vasi in strogo kaznovali zaradi aktivizma, si je težko predstavljati, da bi lahko v današnjih časih kdo zgolj pomislil, da bi aktivizem prepovedal, ne da bi ga obtožili olimpijskega avtoritarizma.
Ko so v Financial Timesu v omenjenem intervjuju Bacha vprašali, ali Mok vztraja pri igrah v Tokiu samo zato, da bi ustvarili zaslužek od sponzorstva in neposrednih prenosov, je odgovoril, da bi bilo finančno celo veliko bolj varno, če bi olimpijske igre odpovedali in dobili denar od zavarovalnin. »A nikoli ne bi pokazali hrbta športnikom,« je zatrdil. Ali je Mok s prepovedjo političnega aktivizma športnikom pokazal hrbet, ostaja velika tema za razpravo, medtem ko bodo potekale igre, kakršnih do zdaj še ni bilo.
Britanski premier Boris Johnson bo zaradi stika z osebo, okuženo s koronavirusom, ta teden v samoizolaciji, so sporočili z Downing Streeta. Prvotno naj bi bil premier v samoizolaciji le zunaj delovnega časa, saj naj bi sodeloval v pilotni shemi, ko oseba kljub stiku z okuženim lahko opravlja svoje delo, s tem da se vsak dan testira. A novica je sprožila ogorčen odziv v britanski javnosti in opoziciji, zato je Johnson namero opustil, in bo srečanja z ministri nadaljeval na daljavo iz svoje podeželske rezidence Chequers.
Vprašanje je, ali je politični aktivizem sploh mogoče oziroma ali se sme pregnati z olimpijskih prizorišč.