Ko bom velik, bom Kekec
Vinci Vogue Anžlovar je prepričan, da predsedujoči v bosanskem predsedstvu Milorad Dodik še vedno čaka na obvestilo navihanih slovenskih filmarjev, da je bil dogodek slovesne predaje poverilnega pisma novega slovenskega veleposlanika Damijana Sedarja, po partizansko Meksikanca, v nekakšni (ne vemo še, kakšni) narodni noši v Sarajevu zgolj akcija skrite kamere, ob kateri se želijo Slovenci zabavati in norčevati na račun Bosancev. Bolj poučeni politični analitiki pa vedo, da je šlo za povsem drugačen – resda prikrit – preizkus zrelosti in sposobnosti sprejemanja različnosti in multikulturnosti predstavnikov bosanskega naroda. Od odziva Milorada Dodika je bilo menda odvisno, ali bo Slovenija podprla Bosno v njeni kandidaturi za sprejetje v EU.
Milorad je preizkus opravil z odliko. Ni zarobantil, ni prepovedal vstopa »meksikanarju«, ni se polulal od smeha, ampak je sprejel Kekcu podobnega pastirja kot ekskluzivnega in svetovljanskega diplomata s pretanjenim občutkom za ekstravaganco in sodobno retoriko, ki obravnava oblačenje kot del svobodomiselnega izražanja svetovne pastoralno-diplomatske avantgarde. Dodik je slovenskemu Kekcu vljudno čestital in mu izrekel dobrodošlico ob citiranju starega slovenskega reka: »Obleka naredi človeka.« S svojo ohranjeno nonšalanco je Dodik dokazal vrhunsko raven demokratične izklesanosti in negovanosti ter izpolnil prvega od pogojev za vstop Bosne v EU. Pri tem je povsem nepomembno, kaj vse so in še bodo napletli bosanski mainstream mediji, ki menda že trdijo, da gre v tem primeru za še en poskus skrivnostno podtaknjenega slovenskega non-paperja v obliki Kekca. Slovenci naj si pri tem ne belijo glave, saj Janševi kadri do zadnje podrobnosti obvladajo strategijo diplomatskega osvajanja Balkana.
Tretja neizvolitev Borutovega kandidata za ustavnega sodnika je spodbudila Janeza Ivana, da smo bili spet deležni njegove modrosti, umirjenosti, humanistične izobrazbe, širine in dolžine, s katero je primazal dve ali tri okoli ušes svojemu predhodniku Šarcu, torej paglavcu, ki naj bi bil na ravni kitajske kulturne revolucije, ker je imel v šoli šest popravnih izpitov. Premierova pridiga je pokazala, kaj je temeljno za »stati in obstati« naroda, ki ga sicer rešujejo biciklisti v francoskih Alpah ali pa na ljubljanskem Trgu nebeške revolucije.
Seveda si je predsednik vlade, ki v prostem času vztrajno pluje proti združeni Evropi, to lahko privoščil, saj je bil vzor študenta, ki se je vpisal na najtežjo možno študijsko smer v najtežjih časih Titove Jugoslavije. Samo daleč najboljši so takrat vpisali obramboslovje. To so bili diamantni maturanti, ki so imeli Hegla v levem in Aristotela v desnem mezincu, Tomaža Akvinskega in Edvarda Kardelja v srcu. Kaj biokemija, kaj medicina, kaj primerjalna književnost Dušana Pirjevca, kaj zgodovina in geografija, kaj slavistika, da ne govorimo anglistika (slednja še posebej), kaj matematika, fizika, pravo ali elektrotehnika. Obramboslovje!
V mojih časih smo vsi čutili ogromno strahospoštovanje prav do obramboslovcev in tacenskih kadetov. Samo tam smo dobili velike duhove, preroditelje, državnike, mislece, guruje, sodnike in vrhunske stratege. Umirali smo od zavisti in ljubosumja do vseh izbrancev, ki so zmogli ta piedestal znanja. Slovenci se lahko zahvalimo prav izjemnemu študentu obramboslovja, sicer bi še zdaj tavali v temi.
Ko bom velik, bom Kekec tudi zato, ker se Kekec nikoli ni cepil in je lahko udrihal proti strokovnjakom vseh ved, predvsem tistih, ki niso študirali obrambe. Proticepilci bi nas radi prepričali, da šolanim ne kaže verjeti. Če se mi ne cepimo, pravijo, ne škodimo nikomur. No, ni čisto res! Najprej škodijo vsem otrokom, bolnim in starim, ki se ne morejo ali ne smejo cepiti ter so zaradi antivakserske ignorance in egoizma resno ogroženi. Če se 60 odstotkov ljudi ne cepi, nas čaka še peti, šesti in ne vem koliko naslednjih valov. Življenje se bo spet ustavilo. Tu pa se ignoranca ene polovice tiče tudi nas. Ne bomo umrli od virusa, ampak od mračnjaštva, za katero ljudje samo mislijo, da so ga že zdavnaj premagali. Če znanje in stroke niso več pomembni, če zdravniki lažejo, ne vem, zakaj ljudje še hodijo k njim. Zakaj sploh šolamo strokovnjake. In zakaj še vozijo svoje otroke v šole? Naj ukinejo šole! Te najbolj škodijo narodu. Še posebno če dajejo spričevala tistim, ki vse bolj ploščijo Svet.
Milorad Dodik ni zarobantil, ni prepovedal vstopa »meksikanarju«, ni se polulal od smeha.