Prvi pomladni cvet

Ko sem se s polno glavo misli vračal domov, sem se zavedal, da sem si na glavo nakopal hudičevo delo. Napisati roman ni šala. Posebno ne prvega na slovenskih tleh. In posebno ne takega, da bi ga lahko brali vsi, preprosti ljudje in intelektualci, začetni bralci in razvajeni sladokusci, uživalci slovenske začetne literature in prebiralci svetovnih klasikov. Po drugi strani pa …

»Le kdo na slovenskih tleh je v tem času sploh sposoben narediti tak podvig? Samo ti, Jurčič moj dragi, Josip Jurčič!«

Preden sem se vrnil na Muljavo, sem vedel vsaj dvoje: vsekakor bom prav jaz napisal prvi slovenski roman in naslov mu bo Deseti brat. Tak naslov mu bom nalašč dal zato, da bom dokazal, kakšen je ljudski deseti brat in da bom – pa naj bo slišati še tako grdo – povozil Levstikovega. Čez desetletja nihče več ne bo vedel, da je tudi veliki Levstik napisal nekakšnega Desetega brata, mojega pa bodo brali še dolgo rodovi in rodovi …

Tako je bila kupčija s hudičem dokončno sklenjena!

Tistega poletja sem si v sovjo beležko začel delati podrobnejše zapiske o tem, katere ljudske besede bi bilo treba uporabiti v tako dolgi pripovedi, katere primerjave so res prave ljudske in tudi poglavja za vsebino. Na začetku sem tipal še zelo od daleč. V beležnico sem napisal:

»Prvo poglavje. Deseti brat pride na grad graščaka z imenom Piškot.

Srečanje s čevljarjem. Njegov značaj in pripoved. Zgodovina gradu in njegovega lastnika.

Drugo poglavje. Deseti brat je graščakov nezakonski sin. Graščak ga spodi z gradu.

Tretje poglavje. Desetemu bratu je ime Spak. Ker se med govorjenjem ves čas spakuje in spreneveda. Njegova dvojna vloga. V krčmi sreča propadlega graščaka Dolfa.«

Te obrise sem pozneje zavrgel. Graščaka Piškota pa sem že naslednjega tedna spremenil v Piškava. Zraven pa sem pripisal:

»Piškot je presladkobno ime. Piškav pa dobro označuje njegov značaj in njegovo skrivnostno osebo.«

Tiste dneve sem se veliko pogovarjal s seboj. Veliko misli sem vrgel tudi na papir. Rekel sem si:

»Tako kot pri Scottu se mora moja roman začeti v krčmi. Tam se tako vse življenje začne in konča. V krčmo gre slovenski narod ob krstu otroka, ob smrti gre tja na sedmino. Vino razveže jezike. V vinu je resnica.«

Ko sem premišljeval, kakšnega krčmarja naj bi prikazal, sem se spomnil našega krčmarja Bolte. Ime pa mu bom dal Obrščak. Ker je iz Obvrha, Obrha, kot bo ime vasici.

Vasica pa bo seveda Muljava. Iz pisanja zadnjih povesti sem vedel, da je bralcem najbolj všeč, da so kraji čim bolj prepoznavni. Zato bom za Obrh napisal, da ima dvaindvajset hiš in da je vmes še veliko slamnatih streh, takšnih streh, kot je pri nas doma.

»Ampak v krčmarju bi lahko opisal tudi našega očeta!« sem si rekel in tako v Obrščaku združil tako krčmarja Bolto kot našega očeta, ki je imel žgajnarno. Ker pa je bil nepismen, je dolgove pivcev, ki mu niso plačali, zaznamoval s črticami, zraven pa je narisal za človeka značilno orodje: za Žagarja žago, za mesarja mesarsko kljuko, za kmeta vile …

Čeprav sem že do tistega časa prenekaterikrat povabil k sebi kakšnega očanca ali vaškega originala, da mi je kaj povedal o sebi in o starih časih, sem tokrat zastavil povsem načrtno. Eden najbolj koristnih za mojega Desetega brata je bil Luški Martin. Luški Martinek. Hodil je od hiše do hiše, čevlje je imel vse do pozne jeseni obešene čez ramo, povite pa z bekovo trto, govoril pa je tako živahno, še posebno, če je imel pred seboj šilce žganja, da ga ni mogel nihče ustaviti. Tako sem tistega poletja povabil k sebi v senco pod hruško prav njega, pa čeprav se mi je na začetku – seveda samo navidezno – hudo branil:

»Gospod Jožek, poleti z menoj ni nič. Zgodbe rad pripovedujem jeseni, ko mi vročina ne sili v glavo. Pa tudi drugačni spomini se mi tedaj prebudijo v glavi.«

Ko pa je popil dve šilci, seveda na moj račun, se mu je jezik tako razvezal, da sem komajda zapisoval vse njegove besede. Še sreča, da se je tu in tam ustavil in prav mastno – vsaj tako je menil sam – zaklel. Večkrat je namreč rekel: »Prekleta miš!« Martinek iz Luč nad Krko mi je bil všeč tudi zato, ker je bil venomer vesel oziroma je vsako stvar obrnil na ženitev in dobro voljo. Ko je bil nad kakšno stvarjo še posebej navdušen, pa je dejal:

»To reč bom imel rad še tri dni pred smrtjo.«