Diplomati se trudijo, a vlada ima svoj pristop
Predsedovanje svetu EU Bilanca po prvi polovici kaže, da se notranjepolitična agenda seli na evropski parket
V senci protivladnih protestov, ki so odnesli velik del pozornosti vrhu EU-Zahodni Balkan, vrhuncu drugega slovenskega predsedovanja svetu EU, je minila prva polovica predsedovanja. V tehničnem smislu predsedovanje poteka brez zapletov in profesionalno, v vsebinskem pa je iz diplomatskih vrst slišati, da poteka bolje, kot se je bilo bati zaradi odnosa premiera Janeza Janše do vladavine prava.
Slovensko predsedovanje svetu EU leta 2021 ni tako kot slovensko predsedovanje leta 2008, poudarja takratni zunanji minister Dimitrij Rupel. Spomni, da je prva vlada Janeza Janše pred trinajstimi leti pomagala pri priznanju kosovske neodvisnosti, v sredo, na vrhu EU-Zahodni Balkan, pa ji je uspelo narediti le nekaj majhnih korakov naprej.
Tako ocenjuje tudi evropski poslanec in predavatelj mednarodnih odnosov Milan Brglez. Organizacija vrha EU-Zahodni Balkan je po njegovem mnenju najpomembnejši dosežek, hkrati pa je žal izzvenela v prazno: »EU na tem področju ni naredila drznih korakov, ki bi
okrepili njen strateški vpliv v regiji ter njeno strateško avtonomijo nasploh.«
Vzrok za takšno stanje je po Ruplovem mnenju to, da je EU zdaj v drugačnem položaju, kot je bila pred poldrugim desetletjem: EU je brez Britancev, s Francozi in Nemci, ki vlečejo z Rusi ali se prepirajo z ZDA ter z vprašanji o prihodnosti oblasti – vse skupaj pa v senci zadržkov do Kitajske.
Rupel spomni tudi na besede bivšega predsednika evropske komisije Jean-Clauda Junckerja, ki je napovedal, da ne bo širitve z državami, ki nimajo urejenih vprašanj o meji, zato preboja pri vprašanju evropske perspektive držav Zahodnega Balkana, kar je bila tiha ambicija vrha na Brdu pri Kranju, ni bilo. V okviru drugega predsedovanja svetu EU, ki se je začelo julija, se je Slovenija po Ruplovih besedah »kar prepričljivo izrazila na blejskem strateškem forumu, imeli smo nekaj razprav o prihodnosti EU, čeprav je ideja o reformiranju od spodaj bolj ali manj propaganda«.
Rupel ugotavlja, da Slovenija med predsedovanjem vse svoje dolžnosti opravlja brezhibno. »Glede na sedanji evropski nemir in razdvojenosti je težko pričakovati preboj slovenskih idej,« še dodaja zunanji minister z najdaljšim stažem, ki v nadaljevanju kljub temu še pričakuje napredek pri varovanju okolja in morda kakšno pomoč Makedoniji. Kar pa se tiče izvajanja predsedovanja v Bruslju, Brglez poudarja, da se slovenski diplomati zelo trudijo, da bi dosegli preboj. Ponekod jim to tudi dobro uspeva, nasploh pa ocenjuje, da je diplomatsko predsedovanje dobro izpeljano, politični del predsedovanja pa se žal bolj kot na iskanje rešitev zateka k iskanju krivcev ter poskusom, da bi notranjepolitično agendo izvozili v okvir predsedovanja in na evropski parket.
V takšnem duhu Brglez razume tudi zadnje izjave in dejanja predsednika vlade Janše, tudi v zvezi z vrhom EU-Zahodni Balkan in o vprašanju financiranja STA, kjer se je zapletel v neprijetno polemiko s predsednico evropske komisije.
»Naša država potrebuje močnejše zaledje in vztrajnost. Povezovanje s srednjo Evropo je namenjeno povečanju moči argumentov držav, ki se v sebi bojujejo z ostanki preteklosti,« Rupel odgovarja na vprašanje, koliko je slovenski vladi uspelo v predsedovanje vpeti svojo agendo, torej tesno povezovanje z višegrajskim prostorom, ki ima težave z evropskimi standardi vladavine prava.
Glede na sedanji evropski nemir in razdvojenosti je težko pričakovati preboj slovenskih idej.
Dimitrij Rupel