Prvi pomladni cvet

O ženitvi pa:

»Ženil se bom prej ali potlej, zbiral prehudo ne bom, da bom le kakšno primerno kobilo dobil.«

Največ je govoril o Urši, ki pa je ni imel nikoli. Pripovedoval mi je o tem, kako sta se srečala, kako ga je prav na hitro zapustila, zdaj pa se večkrat vrača k njemu iz nebes.

Ob pripovedovanju o Urši je ves čas vmes na glas jokal, tako da se mi je zdelo, kot sta bila res poročena, čeprav smo vsi vedeli, da si jo je samo izmislil. Na koncu pa je vedno dodal:

»Prekleta miš! O, da bi mi Bog dal, da bi se vrnila na zemljo in bi lahko spet skupaj v miru popila šilce ali dve.«

Taka iztočnica je vedno pomenila, da sem mu natočil novo šilce. Prenesel ga je nenavadno veliko, pri tem pa sploh nisem imel občutka, da je pijan. Res pa je bilo, da je imel od alkohola že tako razbrazdan obraz, kot bi bil star sto let, a vsi smo vedeli, da jih ima okoli štirideset. Všeč mi je bila tudi njegova pripoved, kako se rešuje čez božične praznike. Povedala mi je naslednjo prigodo:

»Čez poletje še kar gre, pa tudi pomlad in jesen nista slaba. Povsod je veliko dobrih ljudi. Ko pa zapade sneg in zunaj pritisne tak mraz, da bi ga lahko rezal na kose, se moram znajti po svoje. Tedaj jo mahnem proti Ljubljani in se tam nastavim žandarjem, da me čez praznike zaprejo. Pravijo, da taki rokomavhi, kot sem jaz, ob božiču ne sodijo na ljubljanske ulice. Navadno me zaradi potepuštva zaprejo za osem dni. Jaz pa jim rečem: 'A samo za osem dni! Ali se ne bi dalo podaljšati dvojno?' Tako za osem dni dobim hrano in nove čevlje, pa še zastonj toplo stanovanje. Če pa hočem gostovati v Ljubljani več tednov, moram biti znova in znova siten pri žandarjih. Včasih mi ustrežejo, včasih pa ne …«

Martinek mi je povedal tudi več takšnih verzov, ki sem jih potem z veseljem uvrstil v Desetega brata. Nekateri so bili precej robati in kosmati, nekateri pa povsem nedolžni. Všeč mi je bil na primer naslednji:

»Stara baba Iskrca jedla sok iz piskrca, migala s suho bradó, hčer zmerjala je takó:

Če boš v cerkvi ti na moško stran, kjer Martin stoji mi razcapan, tak obračala oči, če bo hodil na naš prag tebe gledat Martin Spak, te pobral bo kmalu vrag.«

Tako sem dobil ime za Martinka, ki se je potem v Desetem bratu pisal Spak, pa tudi tisto o vragu mi je bilo všeč. Skrivnostna oseba bo imela veliko opraviti z zakladom, s skrivnimi pismi – kot recimo pri Domnu – seveda pa je v ozadju vrag! Martinek mi je bil tako v Desetem bratu precej uporaben za lik Martinka Spaka, nekoliko pa tudi za Krjavlja. Za vaškega originala s tem imenom sem namreč uporabil tudi nekega smolarja, ki je imel svojo kočo v Gorenji vasi, preživljal pa se je s tem, da je kuhal smolo in jo prodajal tako kmetom kot graščakom. Vse njegovo imetje je obsegalo skromno bajto, košček zemlje in dve kozi. Ime mu je bilo Miha, kako pa je prišel do imena Krjavelj, pa se ne spomnim več. Prav zadnjič pa sem si ogledal ob imenu Krjavelj beležnico, kjer imam zapisano:

»Krjavelj je rad govoril: Jaz sem mož, ki se ne pobere za vsakim plotom in ga ne prinese vsaka voda. Mati me je takega rodila, pa ne rodila bi ga vsaka!«

O njegovih delih pa:

»Mačko učil voziti. Crknino jedel. Kozi popravil značaj. Konju nalomil rebra.«

Še posebej pa mi je bila všeč Krjavljeva zgodbica o spopadu s hudičem na barki sredi noči. Ne samo meni za šilce žganja, tudi v krčmi pri Boltu je kar naprej pravil to zgodbo vsakemu, ki ga je hotel poslušati.

»Res sem ga presekal, hudiča sem presekal na dvoje. A kako to vem? Vem, vem, ker je prvikrat reklo štrbunk, drugič pa štr-bunk. Na dva kosa sem ga presekal. Če ne verjameš, ti pa še bolj natančno povem!«

Tistega poletja sem si v beležnico zapisal tudi več ljudskih primerjav, opisov, nasploh ljudskih izrekov. Naj ti jih navedem, dragi bratec, samo nekaj:

»Jedel je kislo repo iz škrbaste sklede.

Zakopal je celoten pridele letošnje pšenice v gnoj.

Ne nosimo modrca, ampak kamižolco.

Bolje se je kazati nevednega, kakor lagati.

Vse ti bo prišlo še v tvoj koš, le grob bo še nov.«

In tako naprej!