Genialnost prekletega umetnika
Amedeo Modigliani V Albertini na Dunaju je do 9. januarja prihodnje leto na ogled razstava Modigliani: revolucija primitivizma
Retrospektiva Amedea Modiglianija, enega od največjih umetnikov 20. stoletja, je ena od najobsežnejših razstav tega izjemnega slikarja, kiparja in risarja. Na njej je 128 eksponatov iz uglednih muzejev in zasebnih zbirk iz Evrope, Severne Amerike in Azije.
Na razstavi je prikazano tudi pariško okolje Modiglianija v prvih desetletjih 20. stoletja, umetniški kotel, v katerem so nanj in na številne druge avantgardne umetnike vplivale tradicionalna afriška umetnost, kmerska umetnost iz Kambodže pa tudi antična umetnost, zlasti z grškega otočja Kikladi. Izraza »primitivizem« in kulturna prilastitev, kakšno so takrat prakticirali predstavniki te umetniške smeri, danes veljata za nekorekten in izkoriščevalski pristop, seveda pa umetniki primitivizma o tem verjetno sploh niso razmišljali.
Kot umetnik je Modigliani v življenju imel druge težave. Prevladovalo je mnenje, da so njegove slike pošastne, podobne tistim njegovega avstrijskega sodobnika Egona Schieleja, ki je tudi pogumno slikal ženske akte. To ni edina podobnost med Schielejem (1890– 1918) in Modiglianijem (1884– 1920). Schiele je bil v zaporu zaradi zapeljevanja mladoletnice. Edino samostojno razstavo Modiglianijevih del v času njegovega življenja je policija začasno zaprla, dokler iz izložbenega okna niso odstranili »nemoralnega« ženskega akta.
Tako Schiele kot Modigliani sta umrla mlada. Schiele je umrl za špansko mrzlico. Tri dni pred njim je za to boleznijo umrla njegova žena Edith, ki je bila šest mesecev noseča. Modigliani je umrl za tuberkuloznim meningitisom. Dan pozneje je Jeanne Hébuterne, mati njune 14-mesečne hčere Jeanne Modigliani – takrat spet noseča, v osmem mesecu – skočila iz petega nadstropja stanovanja svojih staršev in se ubila z nerojenim otrokom. Eden od njenih izjemnih oljnih portretov, Modiglianijevo delo iz leta 1918, je na ogled v Albertini.
Tako Schiele kot Modigliani sta po smrti postala priznana umetnika. Od petih najdražjih slik, ki so jih kdaj prodali na avkcijah, sta Modiglianijevi trenutno na tretjem in petem mestu. V obeh primerih gre za akt: Nu couché ( Ležeči akt) je bil novembra 2015 prodan v newyorški podružnici dražbene hiše Christie's za 135 milijonov ameriških dolarjev, maja 2018 pa so v podružnici Sotheby's v New Yorku prodali Nu couché sur le côté gauche ( Ležeči akt na levem boku) za 157,2 milijona dolarjev. Prej, leta 2012, je bil Modiglianijev Ležeči akt na modri blazini prodan zasebniku za 118 milijonov dolarjev. Vsako izmed ducat drugih njegovih del je bilo v zadnjem desetletju prodano za več kot 20 milijonov dolarjev, vključno s skulpturo, za katero je kupec novembra 2014 v dražbeni hiši Sotheby's v New Yorku plačal več kot 70 milijonov dolarjev.
Magnet za ponarejevalce
Izjemno povečanje povpraševanja za Modiglianijem se je začelo leta 2010, ko so v pariški podružnici Christie's prodali njegovo skulpturo, pred dražbo ocenjeno na od 5 do 7 milijonov dolarjev, za 52 milijonov dolarjev. Šokanten dvig cen je pripeljal tudi do številnih ponaredkov. Ta problem otežuje dejstvo, da ni zanesljivega in popolnega popisa Modiglianijevega opusa ( catalogue raisonné), napisanega na znanstveni podlagi. Za Modiglianija obstaja že pet takih katalogov, napovedana sta še dva. To je nenavadno, saj je za večino znanih umetnikov napisan le eden, za nekatere mogoče dva. Kustos razstave v Albertini, ugledni francoski umetnostni zgodovinar Marc Restellini, že vrsto let piše Modiglianijev novi catalogue raisonné. To dela tudi njegov ameriški kolega Kenneth Wayne, ki vodi raziskovalni projekt Modigliani. Avtorji teh del se spoprijemajo s sodnimi grožnjami, celo grožnjami s smrtjo. Trgovci z umetninami in drugi, ki so prepričani, da so lastniki Modiglianijevih risb, slik ali kipov, se bojijo, da bodo obubožali, če ne bodo vključeni v catalogue raisonné. Poleg tega ni lahko ugotoviti, katera dela so Modiglianijeva in katera ponaredki, zlasti ko gre za risbe. Modiglianijeve risbe, če so nedvoumno pristne, so danes vredne več sto tisoč dolarjev. Skratka, v igri je veliko denarja.
Izjemni portretist
Ko se je Amedeo Clemente Modigliani julija 1884 rodil v Livornu, je bil četrti otrok v bogati italijansko-francoski družini sefardskih Judov. Tistega leta je njegov oče finančno propadel, a je mama kmalu zatem ustanovila zasebno šolo in z njo uspešno poslovala. Amedeo je že kot otrok vedel, da bo umetnik. V prvih letih 20. stoletja je študiral slikarstvo v Firencah in Benetkah. Leta 1906 se je preselil v Pariz, kjer je kmalu prišel v krog slikarjev in drugih umetnikov okoli Pabla Picassa, Guillauma Appolinaira, Maxa Jacoba, Andréja Deraina in Constantina Brâncușija. Modigliani je razstavljal svoja dela na jesenski razstavi v Parizu leta 1907 in razstavi neodvisnih v letih 1908 in 1910, vendar brez večjega finančnega uspeha.
Leta 1910 je imel razmerje z Ano Ahmatovo, ki je postala ena od največjih ruskih pesnic. Pod vplivom prijatelja Brâncușija se je od leta 1909 do 1914 ukvarjal izključno s kiparstvom. V Albertini vidimo njegove strogo čelne, podolgovate glave, v katerih je razvidna neposredna zveza z neevropskimi umetniškimi tradicijami. Modigliani je bil vse življenje obseden z idealom starodavnega »primitivizma«.
Reven in tuberkulozni bolnik se je Modigliani pred prvo svetovno vojno posvetil manj fizično napornemu in manj finančno zahtevnemu slikarstvu. Takrat je živel na pariškem Montmartru z angleško novinarko in pisateljico Beatrice Hastings. Nato se je preselil na Montparnasse, kjer so bili tudi Picasso, Chaïm Soutine, Juan Gris, Maurice Utrillo, Diego Rivera in številni drugi umetniki. Pogosto jih je upodabljal. Modigliani je v pariških umetniških krogih znan kot »melanholični angel«, »boemski princ« in »prekleti umetnik«. Na omenjeni edini samostojni razstavi v času življenja, leta 1917 v galeriji Berthe Weill, ni prodal niti ene slike. Res je, da so se zanj že zanimali nekateri trgovci z umetninami in meceni zbiratelji, vendar je bila prva svetovna vojna velika ovira za trženje umetniških del.
Do konca leta 1917 je naslikal 25 ženskih aktov, zaradi katerih je zdaj slaven. Ženske imajo dolg, valjast vrat, ovalen obraz, ki spominja na masko, in prazne oči, značilnosti, ki navdušujejo sodobno občinstvo. Odtenki italijanskega okra, znanega kot terra di Siena, dajejo njegovim slikam sredozemsko noto. Nihče človeške kože ne slika tako sijajno kot Modigliani. Njegove barve so specifične pa tudi obrisi likov, zaobljenost obrvi, ramen, glave, rok ... Modigliani je bil predvsem iznajdljiv portretist.
Leta 1917 se je s študentko umetnosti Jeanne Hébuterne preselil v Nico, vendar se mu je zdravstveno stanje poslabšalo, povrhu je bil odvisen od alkohola in narkotikov. Dve leti pozneje se je vrnil v Pariz, kjer je končno dosegel uspeh na jesenskem salonu, nato pa na razstavi v Londonu, kamor ni mogel odpotovati. Januarja 1920 je umrl zaradi neozdravljive bolezni. Pokopan je na znamenitem pokopališču Père-Lachaise v Parizu, kamor so nekaj let pozneje prenesli Jeannine ostanke. Na njunem nagrobniku poleg datuma in kraja rojstva in smrti piše: »Slikar – smrt ga je prevzela, ko je dosegel slavo«. O Jeanne pa: »Zvesta partnerica do končne žrtve«.
Na stenah Albertine, kjer je na ogled razstava Modigliani: revolucija primitivizma, vidimo tudi enega od le dveh Modiglianijevih avtoportretov: Avtoportret kot Pierrot (žalostni klovn) iz leta 1915, ki je prišel na Dunaj iz Københavna.
Modigliani je slaven zaradi 25 ženskih aktov, ki jih je naslikal do konca leta 1917.
Dvig cen Modiglianijevih del je vodil tudi v razpečevanje ponaredkov. Težko je razločiti, kaj je original in kaj ponaredek, težavo pa poglablja dejstvo, da njegov opus ni dovolj natančno popisan in katalogiziran.
V pariških krogih je slovel kot »melanholični angel«, »boemski princ« in »prekleti umetnik«.