Hvaležen, a ne pleše od veselja
Nobelova nagrada za literaturo Švedski akademiki so za lavreata izbrali tanzanijskega pisatelja Abdulrazaka Gurnaha
Mats Malm, stalni sekretar švedske akademije, je včeraj ob 13. uri po tradiciji razglasil ime letošnjega Nobelovega nagrajenca za literaturo: letošnji lavreat je po odločitvi osemnajstih »nesmrtnih« zanzibarski pisatelj Abdulrazak Gurnah, ki od konca šestdesetih let prejšnjega stoletja živi v Veliki Britaniji.
Leta 1948 na Zanzibarju rojeni pisatelj se je na študije odpravil s svojega otoka na drug otok, doktoriral je leta 1982 na univerzi v Kentu v Canterburyju in tam se je tudi zaposlil kot profesor angleške in postkolonialne literature na oddelku za angleščino. Najbolj znan je po svojih romanih Paradise (Raj) in By The Sea (Ob morju), s prvim je bil med finalisti za nagrado booker in med nominiranci za nagrado whitbread, z drugim je osvojil nagrado temoin du monde francoskega radia, bil med finalisti za literarno nagrado časnika Los Angeles Times in med nominiranci za nagrado booker.
Švedski akademiki so pisatelja, ki je v Veliko Britanijo pri osemnajstih letih konec šestdesetih let prejšnjega stoletja pribežal kot begunec, nagradili »za brezkompromisno in strastno presvetlitev učinkov kolonializma in usode beguncev v zalivu med kulturami in celinami«. Zbežati je moral po tem, ko je po mirni osvoboditvi od britanske kolonialne oblasti režim predsednika Karumeja začel preganjati tanzanijske državljane arabskega rodu. Zanzibar je Gurnah spet lahko obiskal šele leta 1984, malo pred očetovo smrtjo. Doktoriral je leta 1982 na univerzi v Kentu v Canterburyju, kjer je bil do nedavne upokojitve zaposlen kot profesor angleške in postkolonialne literature na tamkajšnjem oddelku za angleščino. Največ se je posvečal raziskovanju del pisateljev, kakršni so Wole Soyinka, Ngũgĩ wa Thiong’o in Salman Rushdie.
Kletke
Gurnah je avtor desetih romanov in niza kratkih zgodb, značilna za njegov literarni opus, je zapisal Anders Olsson, predsedujoči odboru za Nobelovo nagrado, pa je begunska tematika. Zgodbe iskalcev azila, migrantov, potepuhov in nomadov je začel pisati pri enaindvajsetih, a čeprav je bil njegov prvi jezik svahili, se je odločil za angleščino. Na Zanzibarju skoraj ni imel dostopa do literature, kot pomembno spodbudo je navedel arabsko in perzijsko pesništvo in sure iz Korana, pozneje pa je njegov opus zaznamovala tradicija angleške književnosti od Shakespearja do
V. S. Naipula, čeprav se je, kot je opozoril Olsson, zmeraj zavestno odmikal od konvencij kolonialne perspektive in poudarjal stališča avtohtonega prebivalstva, prav tako se je zmeraj izogibal nostalgičnemu premišljanju o deviški predkolonialni Afriki. V enem od pogovorov je povedal, da je tisto, česar je zmožen, pisati v enem jeziku, angleščini, in vanjo seliti domišljijsko pokrajino povsem druge kulture in drugega jezika, kar po njegovem mnenju iz dokončanih del naredi dinamično in zanimivo mešanico. Dodal je še, da se ne bi označil za postkolonialnega pisatelja, te in podobnih oznak ne želi uporabljati.
Za agencijo Reuters je avtor včeraj povedal, da je zelo hvaležen švedski akademiji: »To je naravnost odlično, gre za veliko nagrado, za imeniten seznam čudovitih pisateljev, še zmeraj ne morem dojeti. To je bilo popolno presenečenje, nisem mogel verjeti, preden nisem slišal oznanitve.« Na vprašanje, ali si nazdravlja s penino ali pleše od veselja, pa je upokojeni profesor v smehu odgovoril s kratkim »ne«.
V slovenskem prevodu je dosegljiva Gurnahova zgodba Kletke v zbirki Zgodbe nekih ljubezni, ki jo je leta 2010 izdala Vodnikova založba (DSKG) oziroma Sodobnost International.
• Abdulrazak Gurnah je avtor desetih romanov in niza kratkih zgodb.
• V Veliko Britanijo je pribežal pri osemnajstih.
• Na univerzi v Kentu je bil profesor angleške in postkolonialne literature.
nekih ljubezni.
Kletke